TEMPLJARJI

TEMPLJARJI (OD 1167-1200)

Na povabilo vojvoda Spanheimskega se je viteški red templjarjev naseli na območju današnjih Križank in tu v letu 1167 ustanovil templjarsko redovno hišo. Tako se pričenja kontinuiteta politične in duhovne oblasti komturjev Ljubljanskih. Po izgonu templjarjev leta 1200 po Kr. iz Ljubljane njihovo posest prevzame Nemški viteški red. Sredozemski prostor obvladujejo ob koncu 11. stoletja islamske države, bizantinsko cesarstvo in krščanski zahod. Na muslimanskem in bizantinskem vzhodu obstajajo prave države, središče sijajne svetne kulture. Krščanski zahod se je v tem obdobju komajda rešil barbarstva, kamor sta ga pahnila preseljevanje narodov in gospodarsko nazadovanje.

Za politično prevlado na srednjeveškem evropskem zahodu tekmujeta dve osebi: cesar svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti in papež. Proti koncu 11. stoletja ima papež v tej tekmi začasno prednost. Papež Urban II. se zatorej odloči, da bo zbral ves krščanski svet za veliki bojni pohod proti Vzhodu, ki naj bi v njegovem imenu v svetih krajih spet vzpostavil krščansko oblast. Ko Urban II. na koncilu v Clermontu leta 1095 poziva na križarsko vojno, pri svoji odločitvi upošteva tudi politične razloge. Novice, ki prihajajo z Vzhoda, samo potrjujejo upravičenost prošnje bizantinskega cesarja Alekseja I. Kommena. Dokazujejo, da je krščanstvo na Vzhodu v veliki nevarnosti. Po drugi strani pa je ta množični in smeli podvig tudi edini primerni način, kako pod vodstvom papeža zbrati vse nemirne in razdrobljene delce zahodnokrščanskega sveta. Zavzeti svete kraje je njihov cilj. Za papeževe sodobnike imajo veljavo le verski razlogi. Vsem, ki bi se odzvali njegovemu povabilu, papež zagotavlja, da bodo ustavljeni vsi sodni postopki, ki tečejo proti njih, in da bo Cerkev varovala in branila njihovo premoženje. Če bodo izpolnili svoje poslanstvo, bodo križarjem, tako so jih poimenovali, ker so imeli na svojih oblačilih izvezen križ, odpuščeni vsi grehi. Krščanski svet je zanje domovina, ki jo je treba braniti pred napadalci. Palestina, Jeruzalem pa še posebej, saj je to kraj, kjer je živel in trpel Kristus. To prepričanje se navezuje na njihove predstave o nebeškem in zemeljskem Jeruzalemu. Ob koncu sveta se bo po njihovem nebeški Jeruzalem spustil z nebes na zemljo. Kdor bo torej umrl v Sveti deželi, bo ob poslednji sodbi blizu Kristusu.

KRISTUSOVI VITEZI

V naših predstavah še vedno živijo križarske vojne in križarji, kot del naše folklore in izročila, vtisnili so se nam kot del domišljije nekega minulega, krvavega obdobja Zahodne Evrope in Cerkve. To je doba verskih in viteških redov, ki so bili ustanovljeni v Sveti deželi. Eden najstarejših in najveličastnejši viteških redov je bil templjarski red, ki so ga že pred njegovo ukinitvijo obkrožali miti in legende, govorice, nezaupanje in praznoverje. Ta aura se je v stoletjih po ukinitvi še okrepila in njihove resnične podobe so se vedno bolj umikale mistifikacijam. Še vedno ostaja odprto vprašanje, kako pravoverna ali krivoverska je v resnici bila vera templjarjev; v kolikšni meri so bili krivi obtožb, ki so bile naperjene proti njim; kakšna je bila videti interna dejavnost reda na najvišji ravni; kako si je prizadeval za svoje skrivne splošne cilje, za načrt o ustanovitvi templjarske države, za svojo politiko sprave krščanstva, judovstva in islama. Odprto ostaja, kateri vplivi so ga oblikovali, kakšen učinek je imela »okužba« s katarskim krivoverstvom in ukvarjanje s starejšim, nepavlinskim krščanskim načinom mišljenja, na katerega so vitezi naleteli v Sveti deželi. Odprto ostaja, kaj se je zgodilo z bogastvom, ki so ga nakopičili ti domnevno revni »Kristusovi vojaki« - bogastvom, ki so si ga kralji poskušali prilastiti, in ki je izginilo brez sledu.

Po večini virov je bil »Kristusov red ubogih vitezov Salomonovega templja« ustanovljen leta 1118, nekateri veri pa trdijo, da je obstajal vsaj štiri leta prej. Kaže, da je red obstajal že leta 1114, ko je škof iz Chartresa v svojem pismu Hugu, šampanjskemu grofu, pred njegovim odhodom v Sveto deželo omenil »milice du Christ«; predpogoj za članstvo je bila zaobljuba čistosti. Hugo je bil vpisan kot član leta 1124, po uradni ustanovitvi reda. Domnevni smisel njihovega obstoja je bila zaščita romarjev v Sveti deželi. Obstajajo pa zadostni dokazi, da je bil ta opredeljeni namen zgolj fasada in da so vitezi kovali mnogo bolj častihlepne geopolitične načrte, pri katerih sta bila udeležena cistercianski red, sveti Bernard in Hugo, šampanjski grof, ki je bil tudi eden izmed prvih pokroviteljev in mecenov tako cistercijancev kot tudi templjarjev. Grof sam se je templjarjem pridružil leta 1124 in prvi veliki mojster je bil Huges de Payen, eden njegovih vezalov. K ostalim ustanovnim članom je spadal tudi Andre de Montbard, stric svetega Bernarda. Zdi se da so bili člani reda sprva maloštevilni. Potem, pa so templjarji na sinodi v Troyesu, leta 1128, ki jo je sklical sveti Bernard, dobili meniški status, tako rekoč ustavo, s čimer so bili uradno ustanovljeni. Predstavljali so nov fenomen: Prvič v krščanski zgodovini bi vojaki živeli kot menihi.

Ti »ubogi Kristusovi vitezi« kmalu uživajo vso podporo imenitnikov iz križarskih vrst, na primer Fulka Anžujskega in prej omenjenega Huga Šampanjskega. Vitezi se odločijo za življenje v uboštvu, v skladu z meniškimi pravili avguštinskih kornih gospodov. Kralj in cerkvene oblasti v Sveti deželi pa določajo njihove obveznosti za področje vojskovanja in obrambe. V Evropi ta življenjska vodila vzbujajo pomisleke, tudi med samimi člani reda. Zmedeni so spričo novih dolžnosti, ki jih nekdo predpisuje ljudem, ki naj bi se v celoti posvetili le Bogu. Navdušenje »Kristusovih vitezov«, misel, da je križarska vojna neke vrste prečiščena oblika vojaške službe in zaščite svetega Bernarda, olajšujeta izoblikovanje redovnih pravil, ki jih leta 1128 tudi sprejmejo. Bratje se morajo neustrašno boriti proti sovražnikom vere. Odgovorni so neposredno velikemu mojstru reda, redovnemu kapitlju in papežu. Po letu 1128 se je red nenavadno hitro širil; ni le sprejel številnih novih članov, temveč je dobil tudi bogata darila v denarju in posestvih. V enem letu je pridobil zemljiška posestva v Franciji, na Škotskem, v Španiji in na Portugalskem. V naslednjih desetih letih je imel v lasti posesti v Italiji, Avstriji, Nemčiji, na Madžarskem in v Konstintanoplu. Leta 1131 mu je aragonski kralj podaril tretjino svojih posesti. Proti sredini 12. stoletja je bil že ena najbogatejših institucij krščanstva – z izjemo papeštva. Neodvisni so od cerkvenih oblasti, nad redom ima oblast samo papež. Njihova pravila leta 1139 potrdi papež Inocenc III. Odkar so Sareceni leta 1291 zavzeli mesto Akko in s tem celotno Sveto deželo, so templjarji najbolj izurjena, najbolje oborožena in najbolj profesionalna vojaška sila zahodnega sveta – izgubili svoje poslanstvo in svojo domovino ter razlog za svoj obstoj, kar je Filipa Lepega, francoskega kralja še bolj ogrožalo.

Templjarji postanejo elitni vojaški in poslovni viteški red. Templjarski red je organiziran po sistemu komend, ki se družijo v redovne province, na čelu katerih so komturji, ki jim pravijo vzgojitelji. Red vodi veliki mojster, ki ga izvoli trinajst redovnih dostojanstvenikov. Red, v katerem so vsi bratje, sestavljajo vitezi in seržanti (oprode), katerih dolžnost je vojskovanje, in navadni bratje z določenimi praktičnimi znanji, ki delajo. Red se razvija zaradi podarjene posesti: kraljeva palača na ploščadi Salomonovega templja da redu tudi ime. Hugo Paynski in njegovi tovariši na obiskih po Evropi dobivajo v dar ogromne posesti, ki postanejo osnova za mrežo komend v zahodni Evropi. Premoženje templjarskega reda se množi tudi na druge načine: imajo pravico do nabirk, dohodki dotekajo iz volil, od ladijskih prevozov za romarje v Sveto deželo, iz bančnih in menjalniških poslov. Ti slednji so postali nujni del odnosov med zahodno Evropo in Vzhodom. Ker ima red svoje hiše na tej in oni strani morja, organizacija reda nekoliko spominja na ustanovo s številnimi podružnicami. Templjarji sprejemajo redne denarne pologe od vladarjev in evropskih velikašev: francoski in angleški kralj zaupata državni zaklad v varstvo pariški oziroma angleški centrali templjarskega reda. Templjarske hiše sprejemajo v hrambo tudi dragulje in dragocenosti, izplačujejo rente in kavcije, opravljajo denarne posle na daljavo, če je potrebno tudi s pomočjo italijanskih trgovcev. Če vse v kratkem povzamemo, lahko rečemo, da ima red v finančnem življenju takratne Evrope vidno in odločilno vlogo. Pridobi si sloves, da je neizmerno bogat. To pa je tudi vzrok za njegovo pogubo. Templjarji so si že uredili začasni sedež na Cipru, vendar so gojili daljnosežne načrte. Razumljivo je, da so sanjali o lastni državi ali kneževini, podobni redovni državi, ki so jo tevtonski vitezi, ki so imenovani tudi kot nemški vitezi templjarskega reda ali vitezi Nemškega viteškega reda - in to zaradi redovne regule, ki so jo slednji povzeli po templjarjih. Njihova redovna država, ki so jo ustanovili ob Baltskem morju je ležala ob najbolj vzhodnem robu krščanske Evrope, daleč od papeškega dosega in vpliva katerega koli posvetnega vladarja. Razen tega je bilo ustanovitev redovne države mogoče opravičiti kot križarski pohod v drugi obliki: proti poganskim severnoevropskim plemenom, proti brezbožnim Prusom in Baltom, proti grško-ortodoksnim (in s tem krivoverskim) mestnim državicam severozahodne Rusije, kot sta bila na primer Pskov in Novgorod. Po drugi strani pa so templjarji, ki so v Franciji imeli že ogromen vpliv, razmišljali o ustanovitvi svoje redovne države v srcu evropskega krščanstva, namreč v Languedocu, ki si ga je francoska krona praktično prilastila že v prejšnjem stoletju. Izgledi za templjarsko kneževino ob južni meji dežele, na ozemlju, ki si ga je sam lastil, so morali Filipa navdajati z besom in zaskrbljenostjo. V zgodovini križarskih vojn ima templjarski red bistveno mesto. Z vojaškega vidika je templjarski red pravzaprav izkušena, tako rekoč poklicna vojska, ki jo je mogoče sklicati ob vsakem času: tristo vitezov na konjih, seržanti (oprode), turkopoli (lokostrelci) in pehota. Ta vojska je skorajda neodvisna od kralja, kar lahko v primeru spopada postane problem: ni enotnega poveljevanja. Po drugi strani pa imajo templjarji v vlogi čuvarjev veliko trdnjav v Sveti deželi (Tartus, Safad, Chateau-Pelerin, Beaufort, Chastel Blanc, Chastel Rouge itd.) odločilno vlogo pri obrambi križarskih držav na ozemlju današnje Sirije in Palestine. Politično gledano ima templjarski red izredno pomembno vlogo. Po letu 1170 je kraljevska oblast v Jeruzalemu tako šibka, da začne veliki templjarski mojster Gerard Ridefortski s sovražnostmi proti Saladinu zoper kraljevo voljo. Križarska vojska je popolnoma poražena pri Hatinu. Templjarji celo tu in tam navezujejo neposredne stike s Saraceni in se pri tem kaj malo menijo za koristi drugih. V 13. stoletju podpirajo velikaše v boju proti jeruzalemskemu kralju. Ivanovci so zagovorniki zakonitosti, zato si reda nista kdove kako naklonjena. Če na kratko povzamemo, lahko rečemo, da so v 13. stoletju resnični gospodarji križarskega vzhoda templjarski vitezi. Templjarski red je imel zaradi svojih posesti, števila članov, svoje diplomatske spretnosti in vojaškega znanja ogromen političen in vojaški vpliv. Toda njihova finančna moč ni bila nič manj izrazita; povzročila je globoke spremembe v gospodarskem sistemu tistega časa. Vloga templjarjev, v primerjavi z vlogo židovskih posojevalcev denarja in italijanskih trgovskih hiš pri razvoju zahodnoevropskega gospodarstva, je bila očitno večja, kot jim jo na splošno pripisujejo zgodovinarji. Na višku moči so imeli templjarji verjetno v rokah večji del razpoložljivega zahodnoevropskega kapitala. Bili so pionirji kreditiranja. Opravljali so praktično enake naloge kot trgovske banke 20. stoletja. Templjarji niso le posojali denarja in izdajali kreditnih pisem, temveč so v svojih številnih redovnih hišah nudili tudi prostore za shranjevanje dragocenosti. Tak o je na primer pariški Tempelj bil obenem tudi najpomembnejša kraljeva zakladnica, ki je hranila tako bogastvo države kot tudi bogastvo reda (templjarski zakladnik je bil tudi kraljevi zakladnik). V Angliji pa so templjarji delovali tudi kot pobiralci davkov. Poleg dajatev in darov za papeža so zbirali tudi davke za krono, pri čemer so svojo nalogo opravljali še bolj neizprosno, kot današnje davkarije. Pogosto so delovali kot skrbniki premoženja ali zemljišč, kot nepremičninski posredniki in kot izterjevalci dolgov. Posredovali so pri plačilih odkupnin, dot, rent in pri velikem številu drugih transakcij.

Uničenje templjarjev

Propad križarskih držav potegne v svoj vrtinec tudi templjarski red. Ali ni poslanstvo tega reda usodno povezano s križarskimi vojnami? Spet se pojavljajo obtožbe na račun ošabnosti, nadutosti in skoposti templjarjev. Oživi misel, da bi bilo treba različne vojaške redove združiti v enega. Vemo, na kakšen način svetovalci francoskega kralja Filipa Lepega obračajo vse te kritike v svoj prid. Poldrugo desetletje, ki je sledilo zavzetju Akka, je bilo za templjarje obdobje propadanja. Kljub temu, da so v tem času veljali za najbogatejši, najmogočnejši in najuglednejši izmed vseh redov, so ostali brez cilja in brez domovine. Njihova želja, da bi v Languedocu ustanovili kneževino, je bila zadušena v kali. Potem, ob jutranjem svitu, v petek, 13. oktobra 1307, je francoski kralj Filip IV. ukazal prijeti vse templjarje v svojem kraljestvu. V naslednjih sedmih letih je v ospredje stopila inkvizicija, da bi dokončala, kar je bil začel francoski kralj. Po vsej Evropi so templjarje metali v ječe, jih zasliševali mučili, obsojali in usmrčevali. Leta 1312 je papež uradno razpustil templjarski red. 18. marca 1314 so Jacquesa de Molaya, zadnjega velikega mojstra reda, sežgali na grmadi. S tem je red v bistvu prenehal obstajati. Omenilo smo že, da neodločnega papeža Klementa V. slednjič prepričajo pripravijo do tega, da red na koncilu v mestu Vienne na Francoskem 1312. leta ukine. Vse premoženje templjarskega reda pa dobe ivanovci (za zaslugo lojalnosti?). Pomenljivo pa je dejstvo, da le nekaj mesecev po 18. marcu 1314, ko zadnji veliki mojster templjarjev Jacques de Molay umre na grmadi; za njim umreta tudi njegov tožnik Filip IV. Lepi in njegov sokrivec papež Klement V. Kraljev odnos do vitezov je bil poleg vsega tudi nevarna mešanica pohlepa, užaljenosti in sle po maščevanju. Navsezadnje so morali templjarji v Filipovih očeh predstavljati zelo realno grožnjo za stabilnost njegovega kraljestva. Filip je zelo skrbno načrtoval svojo strategijo. Dal je sestavit seznam obtožb, ki so jih deloma priskrbeli vohuni, ki jih je vrinil v templjarske vrste, deloma pa so izvirale iz prostovoljnih priznanj nekega prebeglega templjarja. Menil je, da je prišel trenutek za ukrepanje. Akcijo je sprožil hitro, nepričakovano in s smrtonosno natančnostjo. V operaciji, vredne delovanja moderne tajne policije, je svojim senešalom po vsej deželi poslal zapečatena pisma. Pečate je bilo treba zlomiti povsod ob istem času, ob določeni uri, in nemudoma izpolniti ukaze. Ti so zahtevali, da je treba ob jutranjem svitu, v petek, 13. oktobra 1307, aretirati vse templjarje v Franciji, podrediti njihove redovne hiše kraljevemu nadzoru in zapleniti njihove posesti. Čeprav se je zdelo, da je Filipova akcija presenečenja dala želene rezultate, je zgrešila svoj glavni cilj, kajti legendarno premoženje reda, ki ga je pravzaprav zanimalo, se mu je izmuznilo. Do danes je ostalo skrivnost, kaj se je zgodilo s pravljičnim »templjarskim zakladom«. Mnogim vitezom je uspelo pobegniti; tisti, ki so bili zajeti, se očitno niso niti najmanj upirali – kot bi se ravnali po ukazu. Marsikaj kaže na to, da so bili templjarji opozorjeni. Tako je dal veliki mojster Jaques de Molay tik pred napadom sežgati mnogo knjig in redovnih dokumentov. Zakladnik se je strinjal z nekim vitezom, ki je bil nekaj dni prej izstopil iz reda, da je bila odločitev »pametna«, kajti katastrofa naj bi bila tik pred vrati. Vsi redovniki v Franciji so tudi prejeli uradno okrožnico, ki jih je opominjala, da ne smejo izdati nobenih informacij o redovnih šegah, navadah in obredih. Razen tega obstajajo dokazi, da je skupina vitezov okrog redovnega zakladnika sistematično pripravljala svoj beg. Spričo teh previdnostnih ukrepov ni presenetljivo, da je templjarski zaklad izginil, skupaj z vsemi dokumenti in zapisi. Neki vitez, ki ga je zaslišala inkvizicija, je izjavil, da so ga tik pred napadom pritihotapili iz pariške redovne hiše. Ista priča je izpovedala, da je preceptor Francije s petdesetimi vozovi odšel iz glavnega mesta in nato odplul z osemnajstimi galejami. Nihče ne ve, kam so bile ladje namenjene in nihče ni nikoli več videl nobene od njih.

Templjarji na Kranjskem

V zgodovinske okoliščine leta 1167 naj bi prišli templjarji v Ljubljano. Pripeljal jih je koroški vojvoda kot ljubljanski fevdalni gospod, iz popolnoma enakega razloga kot je vojvoda Bernard v začetku 13. stoletja pripeljal v Ljubljano Nemški viteški red. Šlo je predvsem za oporo pri utrjevanju oblasti v okviru ljubljanskega gospostva – pri razvoju meščanske naselbine in agrarni kolonizaciji okolice. Takšno oporo so templjarji kot politično avtonomen in organizacijsko izredno sposoben red vsekakor lahko nudili. Pri prihodu templjarjev v Ljubljano na povabilo Spanheimov pa moramo omeniti upoštevati tudi moment »mode« - naklonjenost templjarjem kot nosilcem tedaj porajajočih se viteških idej je bila tudi neke vrste statusni simbol, kar je razvidno iz pogostega vstopanja plemstva v redovne vrste, predvsem pa iz neverjetnega razmaha reda po celi Evropi v desetletjih po koncilu v Troyesu 1128. V Križankah je stal spanheimski dvor, ki so ga nato po fevdalnem običaju podelili templjarskemu redu. Templjarji so v Križankah postavili prvo, še romansko zasnovano cerkev, ali pa kakšno manjšo kapelo ter začeli z načrtno kolonizacijo med Križankami in Bregom. Kdaj in v kakšnih okoliščinah so templjarji zapustili Ljubljano ni znano; iz Ljubljane pa naj bi bili izgnani po Schõnleben - Valvazorjevi vesti leta 1200. Richter dodaja, da so preveč služili interesom oglejskega patriarha. Bernard Spanheimski je namesto templjarjev v Ljubljano pred 1228 pripeljal šele nedavno ustanovljeni Nemški viteški red, ki je prevzel njihove posesti in prvotno cerkev. Ta red je do 18. stoletja ohranil dokumente ali izročilo o ustanoviteljih komende – templjarjih.

Templjarji v Beli krajini

Templjarje v Beli Krajini je omenjala vrsta avtorjev, med novejšimi Jože Mlinarič in Dušan Kos osnovni vir pa je jim je bil Valvasor. Ta pravi, da stojijo pri vasi Rosalnice pred Metliko tri cerkve posvečene Naši Ljubi Gospe, ki jih je zgradil že red templjarjev. Ljudstvo jih je zato začelo imenovati »die drei Templerherren Kirchen«. Viteški red templjarjev je po teh virih prišel na področje Bele Krajine v drugi polovici 12. stoletja, kjer je pri Metliki sezidal cerkev in samostan, a se je moral leta 1236 umakniti Nemškemu viteškemu redu, kateri pa so Tri fare v upravljanje prepustili bosanskim frančiškanom. Zaradi grabežljivosti naj bi bili okoli leta 1200 templjarji izgnani iz Ljubljane in Bele krajine. Z njihovim dokončnim odhodom bi bila močno ogrožena južna meja v cesarstvu, če cesarju zato ne bi bil pri roki še kakšen drug viteški red. Z gotovostjo namreč lahko ugotovimo, da je bila Bela krajina proti koncu 12. stoletja izpostavljena močnim roparskim napadom, z nemške strani meje, in je bila verjetno opustošeno področje, kar pa je v tem času značilnost tudi drugih predelov ob ogrsko-nemški meji. Tri znamenite romarske gotske cerkvice so dobile današnjo podobo verjetno v 14. ali 15. stoletju. Leta 1496 Turki Tri fare požgejo. Značilno za njih je, da so stisnjene za skupnim obzidjem. Severna cerkev je posvečena Žalostni Mariji božji, v njej se skrivajo najstarejše orgle, narejene na nekdanjem Kranjskem.