SPANHEIMSKI DVOR

SPANHEIMSKI DVOR - OD LETA 1144 po Kr.

Duh vitezov karniolcev odseva v ljubljanskih Križankah, saj so vojvode Spanheimski imeli tukaj svoj dvor že od 1167 leta po Kristusu. Spanheimi so bili frankovska fevdalna družina, v 12. stoletju koroški vojvode, istrski mejni grofje in bogati fevdalni gospodje na Koroškem, Kranjskem, Štajerskem in na Krasu. Siegfrid, prvi Spanheimovec na slovenskih tleh je bil Bernard, vojvoda (1202-1256); Ulrik II., ki umre na križarskem pohodu; nasedi ga Ulrik III., ki je Bernardov sin.

»Ljubljana se je namreč štela med glavne gradove španhajmovske. Mlajši sin ali brat vojvodov je navadno stalno tukaj bival, da je upravljal družinska posestva na Kranjskem, zato se podpisuje Ulrik, brat vojvoda Henrika, leta 1144. in 1146. v listinah ”Ulrik Ljubljanski”. Za časa vojvode Bernarda je bila Ljubljana že mesto, seveda le majhnega obsega«

Ljubljana starodavna prestolnica Spanheimovska
Spanheimi so izhajali iz gradu Spanheim, ki leži med Renom in Mozelo. Prvi Spanheim na naših tleh je bil grof Siegfried, ki se je priženil na Koroško. Njegova življenjska pot se je tragično končala na v Bolgariji, ko se je vračal s križarskega pohoda iz Jeruzalema.

Višek slave in tudi oblasti je rodbina dosegla med vladanjem vojvode Bernarda (1202-1256). Ta je presenetljivo mlad zasedel vojvodski prestol, saj se mu je odrekel njegov starejši brat Ulrik II., ki je na križarskem pohodu zbolel za gobavostjo. Spanheimi so imeli na Kranjskem posesti še okoli Ljubljane, Tržiča, v Kranju in Kostanjevici.

Na griču nad Ljubljanico so si Spanheimi na prostoru prejšnje lesene utrdbe postavili svojo pravo zidano romansko srednjeveško trdnjavo, ki jo radi imenujemo kar po njihovih lastnikih »Spanheimski grad«. V njegovih prostorih je imel vojvoda Bernard med letoma 1215 in 1256 svojo kovnico denarja. V njej so po vzoru beneškega in oglejskega denarja kovali skledaste srebrne pfenige za svoje lokalne potrebe ter trgovanje s sosednjimi vzhodnimi deželami. Ohranjenih primerkov je zelo malo, razpoznavni pa so s svojim napisom BERNARD DUX, LEIBACENSES DE(nar), CIVITAS LAIBAC.

Spanheimi so bili lastniki kar nekaj gradov v okolici Ljubljane, npr. gradu Jeterbenk, Goričane, Sostro, Falkenberg, Ig in Polhov Gradec, kjer so živeli njihovi minestrali. Ljubljanski grad je predstavljal njihov glavni grad ali »castrum capitale« za celotno posest. Imel je vojaško in upravno vlogo. V njegovih prostorih je stalno bival deželni glavar, ki je bil namestnik deželnega kneza. Med prvimi viri navajajo Rudelina de Pirnbauma, ki je bil leta 1261 kastelan in deželni glavar koroškega vojvode Ulrika III. Spanheima. Tu je bilo seveda vedno pripravljeno stanovanje za deželnega kneza, če je prišel v Ljubljano. Zidanje in popravilo grajskih utrdb je pripadalo mestnemu svetu in meščanstvu, stanovanje pa deželnemu glavarju. Ta pa že veliko let ne stanuje v gradu, temveč se, ker mu je bolj prikladno, drži v mestu. Sicer pa so v tem gradu imeli celo deželni knezi svoj dvor in sedež. Tako se je leta 1260. včasih mudil na Ljubljanskem gradu Ulrik, vojvoda koroški, ki je imel tedaj v svoji oblasti Gorenjsko in Dolenjsko. To potrjuje listina, ki je bila izdana na dan sv. Aleša spoznavalca v prid gornjegrajskega samostana, a določa njegove meje. Med vladanjem vojvode Ulrika III., ki je bil Bernardov sin, je spanheijmska oblast na Kranjskem začela slabeti. Izbruhnila je fevdalna vojna med njimi in oglejskim patrijarhom. Po tej vojni je moral Ulrik III. Leta 1261 z mirom v Čedadu pokloniti oglejskemu patriarhu Ljubljano in gradove Goričane, Turjak, Ig, Jeterbenk ter Falkenberg. Posest kljub temu ni bila povem izgubljena, saj jo je Ulrik III. Dobil nazaj v fevd in tako postal oglejski vezal. Ni mu bilo usojeno dolgo vladati, saj mu grofica Agneza Andeška, negova žena, žal ni dala potomca. Spanheimska zvezda na kranjskem nebu je začela ugašati. Po Ulrikovi smrti 1269 se je končalo 150 letno obdobje spanheimske vladavine v Ljubljani.Leta 1270 je Kranjsko zasedel češki kralj Otokar II. Premysl, ki se je leta 1278 na Moravskem polju pomeril z nemškim kraljem Rudolfom I. Habsburškim. V bitki je bil Otokar II. ubit, pot do oblasti pa se je tako naenkrat odprla grofu Majnhardu Goriško – Tirolskemu, ki je leto po Otokarjevi smrti postal kranjski zakupnik. Leta 1286 so Goriški dobili Kranjsko kot državni fevd in ostali njeni gospodarji vse do leta 1335, ko se obrni nov list v zgodovini te dežele – Habsburžani so Kranjsko in Ljubljano prevzeli v neposredno upravo.

Templjarji kolonizatorji Ljubljane
Pod gradom, na prostoru poznejše vicedomske palače ali današnje univerze, so Spanheimi imeli svoj dvor, ki je bil tudi utrjen. Obvadoval je prostor med Krakovim, Mirjem, poznejšim Novim trgom in pristaniščem na Bregu (Križankami) ter je predstavljal gospodarski center fevdalnega gospoda. Spanheimi so bili že sredi 12. stoletja dosti pomembnejša in bolj svetovljanska družina, kot se zdi po skromnih domačih virih, ki se tičejo naših krajev. Kot državni knezi so bili udeleženi pri mnogih pomembnih dogodkih tedanjega nemškega cesartva, pa tudi širše.Vrsta dokazov potrjuje, da so bili Spanheimi povezani s templjarji, tako dalekosežne rodbinske in drugačne povezave. Hermanov stric Henrik, kateremu je bil namenjen duhovniški stan, študiral je v Parizu, nato je vstopil v samostan Morimond, ki je bil eden prvih matičnih samostanov cistercijanskega reda. Leta 1145 pa je bil Henrik Spanheimski izvoljen za škofa v Troyesu, srcu Šampanje, domovine templjarjev in cistercianov. Šampanjska grofovska hiša je bila najtesneje povezana z začetki templjarskega reda. Grof Hudo (1093-1125), osebni prijatelj in zaščitnik Bernarda iz Clairvauxa, je verjetno sodeloval že pri sami ideji o ustanovitvi templjarjev ob svojem romanju v palestino leta 1113, nato pa je leta 1125 še sam stopil v red in zapustil grofijo nečaku Teobaldu. Hugo de Payns, ustanovitelj in prvi veliki mojster templjarjev, je bil menda sorodnik šampanjskih grofov in se večkrat omenja v spremstvu grofa Huga. Močni Teobald II. (1125-1152), vazal francoskih kraljev, nemških cesarjev in burgundskih vojvod, pa je bil eden prvih podpornikov templjarjev v Evropi. Imel je pomemben vpliv na politiko francoskega dvora, obenem pa je podpiral svojega brata Štefana na angleškem prestolu, predvsem v angleški državljanski vojni, v katero so bili izdatno vmešani templjarji. Med njegovimi potomci iz zakona z Matildo Spanheimsko sta bila tudi Adela, žena kralja Ludvika VII. In mati bodočega Filipa II. Avgusta, ter Henrik, šampanjski grof 1152-1181, oba vrstnika in sorodnika našega vojvoda Hermana. Oba sta bila tudi sama kasneje naklonjena templjarjem.Spanheimi so ljubljanskemu gospostvu očitno dajali precejšen pomen, če je bil leta 1144 tu sedež vojvodovega brata - »Odalricus de Laibach frater ducis«. Prometna in strateška lega Ljubljane sredi Kranjske je morala biti zanje zanimiva kot povezava med Koroško in njihovimi najjužnejšimi posestmi okrog Kostanjevice, iz bolj komercialnih razlogov pa zaradi smeri severovzhod – jugozahod. Vendar sredi 12. stoletja promet na velike razdalje najbrž še ni dosegel večjega obsega, saj meja z Ogrsko ni bila ustaljena vsaj do začetka 13. stoletja. Kakor na Koroškem so Spanheimi tudi okrog Ljubljane, oprti na svoje ministeriale, intenzivno izvajali agrarno kolonizacijo. Hkrati pa dograjevali župnijsko organizacijo s središčem v cerkvi sv. Petra, nad katero so imeli že v začetku 13. stoletja patronat. Ta dinamični proces in oživljena trgovina od preloma 11. v 12. stoletje sta ustvarila pogoje za nastanek tržnega in kasneje meščanskega naselja pod gradom.