NEMŠKI VITEŠKI RED

NEMŠKI VITEŠKI RED (1200-1919)

Po svojih naravnem nasledniku Križniškemu redu, pa je komtur Ljubljanski vladal vse do leta 1949, ko mu komunistične oblast v Sloveniji zaplenijo premoženje in pomorijo ključne patre (duhovnike) reda, med njimi tudi sposobnega vizionarja, domoljuba, križniškega priorja in deželnega komturja Valerijana Učaka, ki je med vojnama, v kraljevini Jugoslaviji uspešno obnavljal viteštvo na karitativni in kulturni osnovi. Leta 1456, po smrti kneza Ulrika II., zadnjega Celjana so vso njihovo posest po kratki vojni z vojskovodjem celjske vdove Katarine, Janom Vitovcem, znova pridobili Habsburžani. Vladarska družina Habsburžanov je postopno združevala vzhodnoalpske dežele in z njimi skoraj vse slovensko ozemlje pod enotno oblastjo. Nemški viteški red je s svojimi vitezi ves čas stal cesarju, pri njegovih načrtih, zvesto ob strani in mu bil v pomoč. V Avstriji, kjer so red vzeli v zaščito Habsburžani je eden njihovih nadvojvod postal veliki mojster, vse do Napoleonovega usodnega pohoda po Evropi. Nemški viteški red pa je bil 1834 po odloku avstrijskega cesarja Franca I. zopet vzpostavljen v avstrijskih cesarskih državah. Ideja viteškega reda in plemenite narodove dediščine se zopet oživi v letu 2003 z obuditvijo Kongregacije Svetega Jurija. Pod imenom Nemški viteški red se v virih in v praksi uporabljano tudi različne druge izpeljanke ali sopomenke za navedeni red, kot so: Tevtonski viteški red (tevtonci), Križniški viteški red; Križevniški red ali Križniški red (križevniki, križniki) in Nemški red. Upoštevati je treba dejstvo, da se ime Križniški red uporablja izključno na Slovenskem in v smislu duhovnega reda saj se po preoblikovanju v letu 1929 izpušča naziv viteški, ko red postane uradno klerikalen. Nemški red (Deutsche Orden) pa se običajno uporablja na nemško govorečem področju Evrope. »Red bratov nemške hiše sv. Marije v Jeruzalemu« pa je polni naziv za »Križniški red«, ki je skrajšana oblika imena te papeško pravne ustanove. Kongregacija Svetega Jurija pa kliče v spomin tiste križnike, ki so imeli še aktivno in izrazito viteško komponento. In to njihovo dediščino in izročilo pridati svojemu poslanstvu.

NEMŠKI VITEŠKI RED

Leta 1099 se je posrečilo krščanskim križarskim vojskam pod vodstvom Gottfrieda Bouillonskega zavzeti sveto mesto Jeruzalem in ustanoviti Jeruzalemsko kraljestvo. S tem dejanjem je bila romarjem zopet omogočena pot do svetega groba, kamor so prihajali v velikih množicah. Za njihove potrebe, zlasti v slučaju bolezni je bilo slabo poskrbljeno. Posamezne narodnosti so se torej čutile prikrajšane, da poskrbijo za svoje romarje. Pod vodstvom duhovnega predstojnika imenovanega prior je nekaj posameznikov vzdrževalo gostišče za uboge in bolne romarje. Vestnik Križniškega reda navaja dejstvo, da je po vsej verjetnosti že okrog leta 1119 neki bogat romarski par iz Nemčije v Jeruzalemu ustanovil hospital za romarje, ki so bili bolni, onemogli ali brez finančnih sredstev. Kmalu se jim je pridružilo več rojakov. Zraven hospitala so sezidali cerkvico in jo posvetili Materi božji. Trgovci in romarji so to neznatno ustanovo radi podpirali z milodari.Tako je nastala družba, ki si je nadela ime Red bratov nemške hiše in hospitala naše ljube gospe v Jeruzalemu. Ukvarjali so se izključno s postrežbo bolnikov, romarjev in križarjev, ki so se borili proti nevernikom. Živeli so po avguštinskem redovnem pravilu. Leta 1189 je sveto mesto spet padlo v roke Mohamedancev in gostišče svete Marije Jeruzalemske je izginilo. V svojih pravilih je red združeval viteštvo in redovništvo, oziroma boj in strežbo bolnim in slabotnim. Naslednica le tega je bila »Bolnica Sveta Marija nemške hiše v Jeruzalemu« pred trdnjavo Akon. Nemški križarji so to trdnjavo oblegali, oblegovalcem pa je sultan zaprl dovoz hrane in pitne vode, zato so se v taboru razvile kužne bolezni, ki so pomorile več ljudi, kot vojna sama. Takrat je nastala karitativna (dobrodelna) ustanova, ki jo še danes poznamo pod imenom Križniški red. Pod vodstvom mojstra Siegbranda so se združili meščani mest Bremna in Lübecka in leta 1190 iz jader svojih ladij napravili zasilno bolnico ter v njej stregli bolnikom. Po odhodu le tih je vojvoda Friderik Švabski zaupal vodenje zavetišča svojemu dvornemu kaplanu Konradu in komorniku Burkardu. Oba sta napravila svete zaobljube ter se posvetila službi bolnikom in bolnišnici, ki sta jo poimenovala »Hospital Beatae Mariae Teutonicorum in Jeruzalem - Bolnišnica Sveta Marija nemške hiše v Jeruzalemu«. To ustanovo je 6. februarja 1191 potrdil papež Klemen III. in jo sprejel v svoje varstvo. Ko je pristanišče Akon po dolgem obleganju 12. julija 1191 prišlo v roke kristjanov, se je novoustanovljeni red preselil v Jeruzalem, kjer si je postavil bolnico. Za novo ustanovo so priredili pravila templjarjev in ivanovcev. Redovna knjiga Križniškega reda temu dejstvu pritrjuje, saj navaja, da je Križniški red nastal sredi 13. stoletja v Akonu, to je v času tretje križarske vojne. Red je bil torej ustanovljen leta 1190, ko je oblikoval svojo prvo lastno redovno Pravilo. Leta 1198 se je bolniška bratovščina spremenila v viteški red; 19. februarja 1199 ga je potrdil papež Inocenc III. Od tod dalje pa lahko govorimo o Nemškem viteškem redu. Podobno kot templjarji in ivanovci so tudi nemški vitezi obe nalogi lahko izpolnjevali z mečem. S tem se pomoč bolnikom in romarjem ni nič zmanjšala, temveč se je razširilo delovno področje reda: v močno naraščajoči stiski časa so bile redu dodatno naložene naloge, da brani krščansko vero pred Kristusovimi sovražniki. Za uresničevanje te pomembne naloge so že od ustanovitve v skupnost sprejemali tudi duhovnike; le-ti so utrjevali brate v veri in pomagali bolnim. Bistveno so prispevali k temu, da je red vselej ohranil značaj duhovno – viteške ustanove. Vse do končne izgube Svete dežele je Nemški viteški red imel na vzhodu močan vojaški kontingent, vzdrževal pa je špital in sedež reda. Cesar Friderik II. je leta 1237 dovolil Nemškemu viteškemu redu v Avstriji, na Štajerskem in Kranjskem pobiranje mitnine, mu potrdil pravico do sodne oblasti in zagotovil redovnim posestvom posebno varstvo. Nemški viteški red je sedež reda po padcu Akona najprej preselil v Benetke, od tam 1309 v Marienburg v Prusijo, leta 1457 v Königsberg, nato leta 1526 v Margentheim in končno 1809 na Dunaj, kjer je še danes.

Vitezi v belem plašču s črnim križem

Trenutek, ko se bolniška bratovščina uradno preoblikuje v viteški red, spremljajo tudi vstopi mnogih plemičev v red; zadali so si nalogo braniti svete kraje pred neverniki. Izključno karitativni namen reda je stopil nekoliko v ozadje, čeprav je bil prisoten v vseh stoletjih kasnejšega razvoja. »Krščanska ljubezen do bližnjega je združila prve brate našega reda v Jeruzalemu, da bi s skupnimi močmi lažje pomagali bolnim in ubogim romarjem.« Bratje vitezi so v novoustanovljenem viteškemu red živeli po pravilu templjarjev, glede postrežbe bolnikov pa po pravilu ivanovcev. Pri ureditvi redovnega življenja so se zgledovali pri dominikancih in cistercijanih; vzorec življenja niso le prevzeli, temveč so ga prilagodili svojim potrebam in karizmi. Za svojega predstojnika – velikega mojstra so postavili Henrika Walpota, kot zunanji znak pa so vitezi nosili bel plašč s črnim križem. Izreden razmah je Nemški viteški red doživel pod četrtim velikim mojstrom Hermanom von Salza, ki ga je vodil v letih 1210 – 1239, ki se je odlikoval kot vojskovodja in diplomat v križarskih vojnah. Pod njegovim vodstvom je red dobil več postojank v Evropi. Nesebična služba članov mlade viteške redovne skupnosti trpečim in pomoči potrebnim ljudem je kmalu izzvala obilje darov in s tem povzročila naglo širjenje reda čez ves sredozemski prostor in v sosednje dežele. Nastale so komende in bolnišnice v Sveti deželi in na Cipru, v Grčiji in Italiji, Franciji. v Španiji in na Nizozemskem, v rimsko-nemškem cesarstvu in na območju Baltika. Postojanke Hermana von Salza na Francoskem in v Španiji pa se niso mogle prav uveljaviti, zato so v drugi polovici 13. stoletja vse tamkajšnje komende razpadle in bile končno za red izgubljene. Tudi na Sedmograškem je red bival nekaj časa – med leti 1211 in 1225 – je na prošnjo ogrskega kralja Andreja II. zaviral nomadskim Kumanom pohode na zahod. Zaradi spora z kraljem pa je moral red zapustiti Ogrsko. Sočasno z rastjo v Sveti deželi se je pod vodstvom velikega mojstra Hermana von Salza začelo v Prusiji in Litvi za red njegovo skozi stoletja najpomembnejše in občudovanja vredno delovanje. Tam so bratje ustanovili državo zahodnjaškega tipa, ki naj bi do zadnjih gospodarskih oblik konkretno uresničila krščanski pogled na svet. Križniški vitezi ostajajo ves čas zvesti prvotnemu poslanstvu, zato poudarjajo najstarejša pravila: »Bratje naj se vedno zavedajo, da so se, ko so stopili v red, prav tako trdno zaobljubili služiti bolnikom kot viteško se bojevati«. Kardinal Vitry pa primerja redovne viteze z nebeškimi prikaznimi po preroku Ezekielu: »… pol so ljudje in pol levi: ljudje v bolnicah, levi v boju«. Dva kraja predstavljata obe delovni področji reda: Marienburg in Marburg. Marienburg kot znamenje za državo, katere zastava je nosila križ; Marburg, kjer je v bolnišnici delovala sv. Elizabeta, kot znamenje tihega služenja bolnikom, ubogim in pomoči potrebnim.

Redovna viteška država v Prusiji

Prihod Nemškega viteškega reda v Prusijo je največjega pomena za nadaljnji razvoj in suverenost tega viteškega reda. Prusi so bivali ob Vzhodnem morju med dolnjim tokom rek Visle in Njemna. Pri njihovem pokristjanjevanju je dosegel dokaj uspehov danski misijonar Kristijan, ki je tam ustanovil red Dobrinjskih vitezov. Papež ga je postavil za škofa Prusije. Škof Kristijan je prosil vojvodo Konrada Mazovskega, naj v boj proti nevernikom vključi Nemški viteški red. Red se je pod poveljstvom Hermana Balkeja lotil naloge. Hermanu Balkeju je veliki mojster podelil naslov deželnega mojstra (komturja). Papež je njemu v pomoč, v vseh deželah nemškega cesarstva, razglasil križarsko vojno proti Prusom. Leta 1230 je red začel na podarjenem poljskem ozemlju levo do reke Visle graditi trdnjave. Od tod so vitezi pod Balkejevim poveljstvom prodirali vedno bolj proti vzhodu in povsod gradili trdnjave kot izhodišča nadaljnjega prodiranja. Leta 1235 so se Nemškemu viteškemu redu pridružili Dobrinjski vitezi, leta 1237 pa še s sorodni viteški red Mečenoscev. Leta 1204 je misijonar Albert (umrl leta 1229) ustanovil križarski red nosilcev meča (Mečenosci), ki mu je dal pravilo templjarskega reda. Albert je imel veliko oporo v papežu Inocencu III., ki ga je spodbujal in podpiral. Albert je bil mož dejavnosti in pametnih nazorov, ustanovitelj Rige (1201) in njen prvi škof Nemški viteški red je dobil vsa njihova posestva in postojanke. Leta 1240 je pod poveljstvom pomoravskega kneza Svantopolka prišlo do velike vstaje podjarmljenih Prusov, ki pa jo je red po velikih izgubah zatrl. Do popolnega miru je prišlo šele 1253. Potem se je red lotil osvajanja še nekaterih nezavzetih vzhodnopruskih pokrajin. Že leta 1258 je papeški legat Viljem Modenski razdelil Prusijo na 4 škofije. Stolica je določila, da dobi red dve tretjini dežele, ostalo tretjino pa škofije. Praktično pa je bil gospodar vse Prusije Nemški viteški red, čeprav so bili škofje teoretično na svojem ozemlju neodvisni. Leta 1260 se je začela osvobodilna vojna Prusov; leta 1283 so ponovno vzpostavili mir, ko je Nemški viteški red Prusijo dokončno vojaško osvojil in ustanovil fevdalno državo (Deutschordenstaat). Od leta 1237 je red vladal še nad Livonijo, od 1309 nad Pomorjansko in od 1346 nad Estonijo. V Prusijo je Nemški viteški red dejansko prišel leta 1237 na povabilo mozovijskega kneza Konrada za pomoč proti poganskim Prusom. Tako je nastala država Nemškega viteškega reda. Leta 1291 po dokončni izgubi Akona v Palestini je bila izgubljena tudi prva glavna redovna hiša Nemškega viteškega reda. Sedež reda je bil pod velikim mojstrom Feuchtwangenom prenesen v Benetke. Leta 1309 je veliki mojster Siegfried Feuchtwangn znova prestavil sedež reda, in sicer v Marienburg ob rečici Nogat v zahodni Prusiji, ker je bila tu prusko – livonska balija (redovna provinca) največja. Vzpostavitev lastne države Nemškega viteškega reda v 13. stoletju na Baltiku je imela več posledic: kolonizacija nenaseljenega ozemlja s prihodom nemških kmetov, krčenje gozda, kjer zraste med leti 1300 in 1400 blizu dva tisoč vasi in desetine mest. Upravljanje državnega teritorija, njegova obramba in novi cilji so zahtevali polno angažiranost vseh sil. Na čelu redovne države je bil veliki mojster (Hochmeister), na čelu redovne uprave izven državnega ozemlja Prusije pa nemški mojster (Deutschmeister). Obrambni in vojaški vidik poslanstva je šel z roko ob roki tudi z ustanavljanjem dobrodelnih ustanov v tej viteški državi; tukaj se kažeta blaginja in propadanje celotnega reda. Prve podaritve redu so bile bolnišnice, kakor vemo iz ohranjenih zapisov. Proti koncu 13. stoletja je imela država Nemškega viteškega reda v Prusiji 1200 kvadratnih milj, v njej pa je bilo okrog 1000 večjih in manjših bolnišnic in karitativnih ustanov. V času velikega vzpona in silne moči pa se v začetku 15. stoletja že začno kazati prve razpoke v navidez mogočni stavi reda. Balijo Ahajo in Grčijo so uničili Turki, balijo Češko pa husiti. Skoraj istočasno, v dvajsetih letih 15. stoletja, je red izgubil balijo Sicilijo in Apulijo, kjer je imel red še iz časov Hermana von Salza močan kontingent mož za boj proti gusarjem. V baltiškem prostoru pa si je Nemški viteški red nakopal mogočnega nasprotnika pri poljskem kralju Jagijelu. Po uniji Poljske in Litve je Poljska po letu 1386 postala velesila. Ker je država Nemškega viteškega reda Poljski zapirala dostop do morja, je bilo samo vprašane časa, kdaj bo prišlo do konflikta. Viteški veliki mojster Ulrik von Jungingen je sam stvari še pospešil, vsekakor pa je napačno precenil moči, ko je mislil, da bo lahko s četami Prusije obračunal z združeno litovsko in poljsko vojsko. V boju proti združeni Poljski in Litvi, 15. julija 1410, je bil Nemški viteški red pri Tannenbergu na Poljskem uničujoče poražen. Red je doživel enega najhujših porazov v svoji zgodovini, kjer je življenje izgubil tudi veliki mojster sam, od katerega se ni več opomogel k prejšnji moči. Vojaški spopadi so trajali še desetletja in v veliki meri izčrpavali obe strani. Veliko škodo povzroče roparski vpadi, ki sledijo v redovno državo in obleganje Marienburga. Pričela se je dolgoletna vojna, v kateri je bil Marienburg prodan in dežela opustošena. Po podpisu Tornjskega miru leta 1466 je moral viteški red odstopiti Poljski zahodno Prusijo, vzhodno Prusijo pa sprejeti kot poljski fevd. »Veliki mojster, ki odslej stoluje v Königsbergu, je dobil naziv poljskega državnega kneza«, poroča Križniški vestnik. Redovni kapitelj je nato skušal končati sovražnosti s Poljsko, zato je bil leta 1511 za velikega mojstra izvoljen mejni grof Albrecht von Brandenburg, bližnji sorodnik poljskega kralja Sigismonda. Albrecht, ki je z večino redovnih sobratov prestopil v protestantizem, si je želel prisvojiti redovno kneževino vzhodno Prusijo. V Krakovu je 8. aprila 1525 podpisal s kraljem Sigismundom fevdno pogodbo, s katero je to posest tudi dobil.

Slovenija v okvirih viteške balije Avstrije

V 13. in 14. stoletju so se na slovenskih tleh naselili tudi viteški redovi, katerih člani so v svojih pravilih združevali viteštvo in strežbo bolnikom in slabotnim. Z izgubo posesti in postojank na Vzhodu so se povečini naselili po Evropi ter se v skladu z novimi razmerami posvetili novim dejavnostim. Vojaško-politična skupnost notranjeavstrijskih dežel si je tako zagotovila varnost in se je, kot je bilo zapisano v skupnih obrambnih sklepih leta 1578, trdno povezala v »nerazdružljivo telo« Štajerske, Koroške, Kranjske in Gorice. Z meddeželno povezanostjo, ki jo je narekovala predvsem zunanja nevarnost, pa je bila v tesni zvezi notranja verska razklanost. Katoliškemu deželnemu knezu so se stroški za obrambo proti Turkom močno povečali. Zaradi ujetosti v odvisnost stanovskih finančnih odobritev za obrambo je moral deželni knez stanovom popuščati pri njihovih verskih zahtevah. Deželni knez je z veseljem uvidel prednosti, ki mu jih lahko ponudi Nemški viteški red. Ta je bil tista obrambna sila, zvesta cesarju in Bogu, ki je v danih razmerah lahko optimalno učinkovala pri obrambi cesarstva in domačih dežel: za obrambo proti obema sovražnikoma katoliške vere in dežele: Turkom in protestantom.

RED KRIŽNIKOV NA SLOVENSKEM

Najpomembnejši med viteškimi redovi, ki so se naselili na Slovenskem so bili ravno križniki ali nemški vitezi, ki so se naselili na večjih krajih slovenske zemlje. Križnikom, ki so v svojih pravilih združevali viteštvo in strežbo bolnikom in slabotnim, je leta 1203 Eberhart II., salzburški nadškof prepustil bolnišnico v Brežah na Koroškem. Skoraj istočasno pa jim je Friderik Ptujski podaril posestva pri Veliki Nedelji, da bi branili mejo pred Madžarom in poučevali ljudstvo. Z istim namenom so prišli na področje Kranjske. Po odhodu templjarjev leta 1256 so bili že v Beli krajini, kjer so imeli svoje pomembno vlogo pri poučevanju ljudstva, še prav posebno poslanstvo pa pri obrambi meje. Obsežna posest, ki jo je imel na Slovenskem Nemški viteški red, je bila v upravnem oziru razporejena po komendah s sedeži v Ljubljani, Metliki, Črnomlju in pri Veliki Nedelji. Komende ali komture, so bile sedež komturja in so jim rabile kot naborna središča, upravni kraji za izterjavo davkov in obresti in kot bolnišnice za bolne in ostarele brate. Že iz prvih zapisov o viteških redovih je vidno, da so viteški redovi tudi v komendah na Slovenskem ozemlju združevali vojaštvo in karitativno dejavnost. Obramba proti Turkom v 16. stoletju je bistveno pripomogla k povezovanju dežel v »nerazdružljivo telo«. Kljub dejstvu, da je na jugozahodnem delu cesarstva potekal zagrizen neoboroženi boj med protestantizmom in katoliško vero, so bila hkrati vsa vojaška prizadevanja usmerjena samo v zaustavitev turškega približevanja Srednji Evropi. Tu je imel »turški strah« - v nasprotju z ostalo zahodno Evropo – realno osnovo. Neposredna ogroženost od Turkov, je na vojaškem področju, združevala obe strani, tako katolike kot protestante.

Nemški viteški red v Ljubljani

Na mestu, kjer je v rimskih časih stal Neptunov tempelj in na mestu nekdanje gotske cerkve, stojijo Križanke, nekdanji sedež Nemškega viteškega reda. Od stavbne dediščine križniškega samostana velja posebej omeniti redovno hišo križevniške komende iz 16. stoletja in križevniško cerkev, zgrajeno po beneških vzorih v začetku 18. stoletja. Leta 1579 je bilo zgrajeno samostansko poslopje križevniške komende (Gosposka 18) v Križankah; in iz tega časa je tudi njen renesančni portal. Poslopje je bilo pozneje barokizirano, v 19. in 20. stoletju pa še večkrat prenovljeno. Danes imajo Križanke Plečnikovo podobo, v njih pa je letno gledališče. Nekdanji samostanski kompleks je bil naslonjen na del rimskega in na vogal srednjeveškega mestnega obzidja. Križanke so danes v zemljiško knjižni izmeri (t.j. katastarsko določljiv) kompleks posesti, ki obsega 7.551 kvadratnih metrov (vrt, dvorišče in stavbišče). Križniški red ima danes nad njimi vloženo denacionalizacijsko zahtevo. Iz omemb je razvidno, da so križniki bili v Ljubljani nastanjeni že v prvi polovici 13. stoletja, njihova redovna hiša in cerkev se omenjata že 1263 leta. V tem času je na območju deželnega gospostva Kranjske potekal boj za prevlado med tremi velikimi fevdalnimi družinami: Andechsi, Babenberžani in Spanheimi. Te rodbine so se opirale na svoje ministeriale, mesta in cerkvene ustanove, predvsem samostane. Sredi 13. stoletja je iz dinastičnih bojev izšel kot zmagovalec Ulrik III. Spanheimski. Točni datumi naselitve in ustanovitve križniške redovne hiše (domus) ali komende ni povsem jasen. Ulrik III. Koroški, ki je upravljal tudi Kranjsko, jih je verjetno poklical v Ljubljano leta 1228, da so nadaljevali delo templjarjev, kateri pa so bili po Valvasorju leta 1200 iz mesta izgnani. Vestnik križniškega reda navaja, da je leta 1237 red že bival na Kranjskem, kar dokazuje listina cesarja Friderika II. iz leta 1237, s katero je vzel v svoje posebno varstvo redoven hiše v Avstriji, na Štajerskem in na Kranjskem. Dušan Kos v svoji razpravi Posest komende nemškega viteškega reda omenja kot prvo listino, ki priča o prisotnosti reda v Ljubljani, listino vojvode Ulrika III. iz leta 1256, ko je potrdil nekatere svoboščine reda. Sčasoma so križniki pridobili v mestu in zunaj njega ter na Dolenjskem obsežne posesti. V posesti so imeli velik del zemljišča od Ljubljanice in Malega grabna do Gradišča. Bili so samostojno gospostvo in niso bili podrejeni mestni občini. Vitezi so bili v aktivni vojaški in obrambni službi, vselej ko so to terjale redovne ali zunanje razmere ali je to od njih zahteval vladar. V času turških vpadov se je Nemški viteški red izdatno angažiral tudi pri delu in organiziranju utrjevanja ljubljanskega obzidja. Izkazano je dejstvo, da mora križniška komenda leta 1523, ko je sledil močan turški vpad, plačati 800 gld. davka za mestno ljubljansko obzidje. Red je tega leta še prav posebno trpeli zaradi Turkov, veliko škodo so mu zlasti povzročali na vseh mejnih komendah. Komenda je nosila vrsto finančnih, vojaških, logističnih in drugih obveznosti pri obrambi dežele proti turškemu zlu, zato mu je bilo omogočeno navedeni obrambni davek plačati v 10 letnih obrokih. Na prvi pogled se zdi, da se je Nemški viteški red v Ljubljani ukvarjal zlasti z upravnimi posli, saj je vodil veliko in bogato poslovno in upravno dejavnost nad svojimi posestmi. Ljubljana je imela razvito poljedeljsko, trgovinsko, ribiško in obrtno zaledje, od katerega je velik del nadzorovala ravno križniška komenda v Ljubljani. Bogata posest je bil nujni predpogoj, da se je red lahko uspešno angažiral pri svojem obrambnem, karitativnem in dušno-pastirskem poslanstvu, kar pa je zahtevalo izdatna sredstva za katere pa je moral tudi sam poskrbeti. Še več: karitativni negi bolnikov so pridružili tudi dejavnost poučevanjem mladine, saj so imeli v sklopu samostana tudi svojo šolo. Natančno se vidi družbeno koristno delo in celotno poslanstvo viteškega reda, v dobrobit in varnost prebivalstva.

Komenda Križanke

Na prostoru, kjer danes stojijo Križanke so vojvode Spanheimski že pred letom 1282 postavili cerkev Marije Pomočnice z bolnišnico in šolo za vzgojo otrok. V 16. stoletju je bil na tem mestu zgrajen samostanski kompleks Nemškega križevniškega reda, kakršno podobo nosi še danes. 1579 je bilo zgrajeno samostansko poslopje križevniške komende (Gosposka 18); in iz tega časa je tudi njen renesančni portal. Poslopje je bilo pozneje barokizirano, v 19. in 20. stol. pa še večkrat prenovljeno. Še posebej se pojavlja imenovanje križevniške cerkve (»…ecclesiae beate Marie virginis gloriose domus Theutonice Laibacensis…«). Gotsko cerkev so kasneje v letih 1714-15 nadomestili z novo, zgrajeno po načrtih beneškega arhitekta Domenica Rossija, z značilno valovito oblikovano strešno kupolo, ki so ji današnjo obliko dali naši domači mojstri, ki so sodelovali pri gradnji cerkve. V začetku je red stanoval na Starem trgu, pozneje pa jim je dal Ulrik III. sezidati redovno hišo izven mestnega obzidja, na kraju kjer še danes stoji samostan Križank, Križevniške ulice in Brega na Novem trgu, kjer je bilo pred prihodom križevnikov središče prejšnjega pridvornega gospodarstva, ali pa morda last templjarjev. Leta 1267 je Ulrik III. križnikom podaril zemljišče na Novem trgu, da bi tam zgradili kopališče. Med leti 1271 - 1280 so nadaljevali s pridobivanjem posesti ob Gradaščici (mali Ljubljanici) vse do Gradišča, nadalje so pridobili njive na Mirju in naselje Krakovo, to je posest, ki je nosilo naziv »pred Križanskimi vrati«. Komenda pridobiva zemljo tudi z darovi različnih ministerialov. Tako je postopoma pridobivala zemljišča v Dobrljevem,Trzinu, Malem Mengšu (1273), Dolu, Savljah, Šentvidu. Intenzivno pričnejo križniki zbirati posest v začetku 14. stoletja. Posestvo se je širilo v štiri smeri: v okolico Mengša, Dola, severozahodno in vzhodno od Ljubljane do Save. Do 15. stoletja je red pridobil z zamenjavo, nakupom ali darovi okolico Trzina in Mengša, pride v Nadgorico, v Grobelje, Homec, v Jarše in Stob; severovzhodno od Ljubljanice do Save so pridobitve komende: Šiška, Medno, Savlje, Glinice, kjer se severozahodna meja komende ustali med leti 1339 do 1463 s zbiranjem posesti v neposredni okolici Ljubljane, v Gradišču in Blatni vasi. Vzhodno od Ljubljane komenda sega še v Dobrunje, Moste, Selo, Hrušico, Vodmat in Bizovik; vse do Polhograjskega področja, kjer so križniške posesti: Zibel, Selo pri Črnem vrhu in Babna gora.

Suverenost in moč križanskega komturja

V 15. stoletju je uspelo komturju ljubljanske komenda svojo posest v neposredni okolici Ljubljane tako zaokrožiti, da je postala konkurent pri razvoju mestne posesti. Komenda je zato prihajala v sodne spore z mestnimi oblastmi, celo tako hude, da se je rast komende bila prisiljena ustaviti za dobre dve stoletji. Gospostvo je ohranilo značilne poteze stanja iz leta 1490 do zemljiške odveze 1849. Redovno finančno stanje je bilo za red ves čas ugodno, saj je bil ta sposoben leta 1739 odkupiti celotno ljubljansko posest deželnega glavarja. Vse to veliko premoženje križnikov v Ljubljani je bilo pogosto posledica podeljevanja različnih privilegijev, ki jih je red prejel od papeža ali posvetne gosposke. Že leta 1207 je križnikom kralj Filip dovolil prijemanje državne fevdne posesti; papež Honorij III. je red osvobodil plačevanja desetine. Istega leta je cesar Friderik II. oprostil red plačevanja davkov in dopustil dedovanje državnih fevdov. Hkrati pa so tudi teritorialni gospodje sledili cesarju, tako da so križnikom v vzhodnih alpskih deželah podeljevali različne privilegije, bodisi za zasluge pri obrambi ali pri kolonizaciji in evangelizaciji naših krajev. Pot knežje suverenosti Nemškega viteškega reda je zakoličil cesar Friderik II. leta 1236, ko je redu dal vse sodne pravice z izjemo krvnega sodstva, ter jih opustil mitninskih dajatev za vse stvari, ki so redu potrebne. Leta 1256 pa je Ulrik III. natančno določil sodne pristojnosti ljubljanskega komturja v odnosu do deželnega sodstva. Leta 1267 je podelil redu pravico do azila ter osvobodil red na Kranjskem vseh nalog in davkov na svojem ozemlju. Upoštevanje in potrjevanje privilegijev je bilo v lastni presoji trenutnega deželnega gospoda, zato je Nemški viteški red pri vsakokratnem novem deželnem gospodu dal potrditi stare privilegije. Privilegije reda so potrdili: leta 1350 vojvoda Albreht, 1364 vojvoda Rudolf, 1396 vojvoda Viljem in leta 1490 cesar Friderik III. S temi sodnimi privilegiji je komendsko gospostvo že v 13. stoletju pridobilo patrimonialno oblast nad svojimi podložniki in postalo z nekaterimi javnimi in sodnimi funkcijami »gospostvo vmesnega tipa«, to je posestvo, ki je skoraj neodvisno od civilne oblasti.

Nemški viteški red v Beli krajini

Močno se je Nemški viteški red razširil v Beli krajini, kjer so sprava delovali templjarji, ki so se v prvi polovici 13. stoletja morali umakniti križnikom. Pridružena jim je bila župnija v Črnomlju in vse dušnopastirske postojanke, ki so iz te župnije kasneje izšle. Podlogar in Barle menita, da je Križniški red prišel v Belo krajino že pred letom 1268. Barle zagovarja stališče, da so imeli križevniki že vsaj leta 1236 posest v Beli krajini, ker je cesar Friderik II. takrat podelil Nemškemu redu v Avstriji, Štajerski in v »marchia Carniole« posebne privilegije.

Neodvisno viteško gospostvo

Najmogočnejše gospostvo v srednjeveški Beli krajini je bilo v lasti Nemškega viteškega reda. Nemški viteški red je kot dober organizator kolonizacije in zvesta opora vsakokratnemu deželnemu gospodu. S zbiranjem posesti je red začel takoj po letu 1268, ko mu je vojvoda Ulrik III. poklonil župnijo v Črnomlju z vsemi podružnicami in cerkvenimi posestmi. Prevod darilne listina v prostem prevodu po latinskem originalu, ki jo je spisal in izdal koroški vojvoda Ulrik III, leta 1268, na dan sv. Marcela, papeža in mučenca, pravi: »Mi Ulrik, po milosti božji vojvoda Koroški, gospod Kranjske, potrjujemo s tem pismom, da smo podelili cerkev sv. Petra v Črnomlju z metliškimi podružnicami in z vsemi njim pripadajočimi pravicami in imetjem na prošnjo našega vicedoma in kapelana Ivana (bivšega župnika ob imenovani cerkvi) B. D. M. slavne nemške hiše ljubljanske, da jo rabijo in vživajo bratje one cerkve po svoji volji. Tudi vse one cerkve, ki so na novo v čast božjo zgrade v poznejših časih, podeljujemo prostovoljno z vsemi pravicami imenovani cerkvi nemške hiše. Izjavljamo, da so bratje nemške hiše pravi in postavni lastniki onih cerkva in obljubljamo, da jih hočemo ščititi in branit. Da ne bi kedo izkušal ovreči te podelitve, dali smo sestaviti pričujočo listino, katero potrjujemo z lastnim pečatom in s podpisom prič…« Nemški viteški red se je v Beli krajini podal na pot samostojnega gospostva in nič več ga pri tem ni ustavilo, saj se je pri tem skliceval na stare pridobljene pravice. Za razvoj gospostva so pomembni privilegiji, ki jih je red prejel zlasti v 13. stoletju. Na svojih posestvih je lahko izvajal nižje sodstvo, bil je osvobojen mitnin, ni bil podvržen mestnim in državnim oblastem itd. Te imunitete so dajale redu položaj, kakršnega ni imel v Beli krajini nihče in s tem so lahko izoblikovali neodvisno gospostvo. Gospostvo Nemškega viteškega reda je bilo v Beli krajini po velikosti enako ljubljanskemu, a z manjšimi razlikami. Ni bilo razdeljeno na urade (kar je oteževalo upravljanje), zato pa je imelo več strnjene in zaokrožene posesti, ponekod je bilo tudi edini gospod, čeprav število fevdalcev v Beli krajini ni bilo majhno. Komenda v Črnomlju je bila z množico privilegijev skoraj neodvisna od škofijske organizacije na svojem območju. Odgovarjala je le deželnemu komturju, državnemu mojstru in končno velikemu mojstru. Videli smo že, da je temelj teh pravic redu zagotovil sam Ulrik III. Spanheimski. Disciplinirani in vdani red je bil garant, da Oglej ne bo dobil vsaj v cerkvenem oziru Bele krajine popolnoma v svoje roke. Obenem je lahko nudil pomoč pri načrtni kolonizaciji in obrambi pokrajine. Nemški viteški red je torej dobil kompletno cerkveno organizacijo v Beli krajini, kjer ni bilo prostora za druge redove in posvetno duhovščino. Red je postal eden največjih zemljiških posestnikov. Ob razvoju trgovine in prometa ter nastanku novega trga v Metliki se je že konec 13. stoletja podružnična cerkev pri Rosalnicah osamosvojila, križevniki pa so okrog 1310 zgradili novo redovno hišo – komendo v bližnji Metliki.

Metlika je majhno, staro mesto, z burno in zanimivo zgodovino, katere sledi segajo nekaj tisoč let nazaj v preteklost. Prve prebivalce je ta kraj pritegnil že 2000 let pr. Kr., nastal pa je v bližini današnjih Rosalnic z imenom Novi trg in se prvič omenja okrog leta 1300. Okrog leta 700 pr.Kr. si Iliri na današnji Veselici postavijo naselje. Pomembna prazgodovinska naselbina je obstajala tudi na bližnjem Vinomeru, kjer so odkrili ostanke prazgodovinskih koč. Za Iliri kraj naselijo Kelti ter kasneje Rimljani. Do leta 1200, ko je Kolpa postala mejna reka Kranjske, je Metlika spadala k Hrvaški. V 14. stoletju Metlika pripade Habsburžanom, še pred letom 1335 pa Metlika dobi mestne pravice, med njimi so bile še zlasti pomembne široka avtonomija, pravica do mestne samouprave, do obzidja in do sejmov. Te pravice so se podeljevale takrat ustno. Francozi, ki so v te kraje prišli leta 1809, a ostanejo le kratek čas, si med prebivalstvom pridobijo nenaklonjenost zaradi visokih davkov, ki jih je predpisovala in izterjevala francoska oblast. Upor, ki zajame vso Belo krajino prinese stroge odredbe proti prebivalstvu, katere odpravi avstrijska uprava po vnovičnem prevzemu oblasti. 17. stoletje je bilo v znamenju nesreč. Kuga zajame tudi Belo krajino in Metliko v kateri je morila vse od 1431 do 1730 leta. Poleg bolezni so bili tudi pogosti požari. Ob koncu 17. stoletja Metliko prizadene hud potres, v letu 1705 pa do tal pogori vsa Metlika. Kljub dejstvu, da je komenda v Črnomelju še naprej ostal center duhovnega življenja, se je uradni sedež križevnikov s tem preselil v Metliko. Urbar Nemškega viteškega reda iz leta 1490 nam zanimivo predstavi delitev križevniške posesti na dva dela. Gospostvo je razdeljeno na del »des haus in der Mettling« (kar pomeni komendo ali redovno hišo v Metliki) ter »gen Tschernemel« (sedež prafare). Prvi del obsega 162 hub (in drugo posest) v Beli krajini in 19 hub pri Ljubljani, drugi del pa 48 hub (in drugo posest, vse v Beli krajini. Komenda v Metliki je bila obenem poslovno in upravno – administrativni in vojaško – obrambni center. Ta je ostala tudi središče velikega zemljiškega gospostva vse do 19. stoletja in Nemški viteški red je obdržal v svojih rokah tudi cerkveno organizacijo.

Obramba starih redovnih pravic

Križevnikom moramo po letu 1268 priznati veliko aktivnost. Vse posle so v začetku vodili redovni bratje, ki so prihajali iz komende v Ljubljani, nato je bil sedež uprave v Črnomlju in končno od leta 1310 v Metliki. V tem času red še naprej izjemno bogati, kar sproža zavisti pri bolj ali manj vplivnih sosedih. Tipičen primer kako lahko politika izrabi nepomemben srednjeveški spor je »desetinska vojna« med zagrebškim kapitjem in Nemškim viteškim redom v Beli krajini sredi 14. stoletja. Bistvo spora iz tega časa je v pripadnosti desetine ene ali drugi Cerkvi, ne pa jurisdikciji belokranjskih župnij. Dogajanje je služilo v 19. stoletju za dokazovanje pripadnosti Bele krajine in Žumberka eni ali drugi državi. Zagrizen boj je nastal v 80. letih 19. stoletja, ko se je Žumberška Vojna krajina priključila civilni Hrvaški, čeprav je de iure sodila h Kranjski. Leta 1330 je torej rojstvo zanimivega in dolgotrajnega prepira med Nemškim viteškim redom in zagrebškim kapitljem, ko je začel Henrik, črnomaljski komtur, pobirati desetino, katero si je lastil do tedaj zagrebški kapitelj, za katerega je desetino pobiral naddiakon Ivan. Kapitelj se je pritožil papežu Benediktu XII., ki je bival v Avignonu in Nemški viteški red si je prislužil leta 1339 cerkveno izobčenje. Naddiakon Ivan je predlagal, naj se križniki do 2. julija 1340 odpovedo desetini v Beli krajini, »ker ta spada že od nekdaj pod zagrebški kapitelj«. Poravnava med kapitljem in križniki ni uspela, zato je papeški legat Gvido izrekel ekskomunacijo nad križniki 25. marca 1350. Obenem je izobčil tudi viteze Ivanovce zaradi istih grehov ter naročil hrvaški duhovščini, da še sama obvesti narod o tem. Velika slovesnost se je dogodila v zagrebški škofijski cerkvi sv. Marka 22. julija 1350, ko je bilo izobčenje javno razglašeno in »razdeljeno v mnogih kopijah«. Tako nekako kot danes v Uradnem listu. Očitno je, da so načrti naddiakona Ivana in kapitlja padli v vodo. Spor se je menda nadaljeval tudi po Ivanovi smrti. Začasno se je leta 1370 končal s premirjem, ko je zagrebški škof Štefan III. izboril svoji škofiji nek pavšalen davek ko priznavalnino namesto desetine. Verjetno pa ga ni nikoli dobil. Kapitelj je znova sprožil spor leta 1513. Križniki so bili iz istih vzrokov znova izobčeni. Tokrat so zagrebški kanoniki zaigrali na drugo struno in presegli samega sebe. Cesarja Maksimiljana I. so zaprosili, da bi poleg desetine še reinkorporiral belokranjski župnije zagrebški škofiji. Obrnili so se tudi na državni zbor za zaščito »svoje desetine«, a je vse skupaj ostalo pri starem. Sedaj je šlo za vprašanje jurisdikcije nad belokranjskimi župnijami. S tem so bile vse prejšnje zagrebške zahteve presežene. Tako bi Maksimilijan izgubil svojo tradicionalno vlogo pri vmešavanju v Cerkev, saj na Ogrskem ni imel ne politične, ne cerkvene oblasti kot v svojih deželah. Vse od cesarja Friderika III. dalje se je namreč deželni knez neposredno vmešaval oziroma vodil posvetne zadeve Cerkve v svojih deželah. Slejkoprej bi prišlo do problemov zaradi dualizma v cerkveni in državni upravi Bele krajine. To in pa nasprotovanje zvestih križevnikov, ki bi sicer izgubili del samostojnosti, če bi prišli pod ogrsko Cerkev, je cesarja postavilo na stran Nemškega viteškega reda. Zagrebškim kanonikom se mu ni zdelo vredno niti odgovoriti. Zgoraj navedeni, skoraj komičen spor, je lahko še kako poučen primer, tudi v današnjih aktualnih med-sosedskih odnosih med dvema narodoma. Po drugi strani lahko celo zgodovinsko usoden, če bi se spor obrnil drugače, to je v škodo križnikov. Današnja nacionalna podoba Slovenije bi bila sigurno povsem drugačna.

»Pritisk Turkov« in moralna kriza

V začetku 16. stoletju so belokranjski križniki naleteli na velike težave. Na eni strani je Nemški viteški red padel v moralno in finančno krizo, po drugi strani je bil na neposrednem udaru čedalje bolj predrznih turških tolp, ki so lahko kot blisk opustošile njihovo posestvo. Kriza v tem času je v povezavi z razkrajajočo križniško redovno državo v Prusiji. Kronika mesta Črnomelj in njegove župe odkrito pravi: »Da je to leto namreč dozorela v glavi velikega mojstra Albrehta misel, da odpade od reda na protestantizem. Imel je zagotovljeno, da prejme redovno državo od poljskega kralja v last. A prej je hotel pograbiti še ves redovni denar vseh evropskih balij. Deželni komturji so na njegovo povelje pozvali vse avstrijske komture, na dan 8. september 1411, v dunajsko Novo Mesto. Avstrijska balija se je ob tej priliki celokupno uprla dovolitvi od mojstra namišljenega in zahtevanega posojila, češ, njeno denarno in premoženjsko stanje je skrajno nevgodno…« Zato je metliška komenda Nemškega viteškega reda želela na »zadnja vrata« zapustiti Belo krajino ali vsaj zmanjšati premoženje, ki je bilo zaradi teh nepredvidljivih zunanjih dejavnikov skoraj obsojeno na propad. Zaradi usodnih notranjih političnih preobratov v redu, se zdi, da je v velik meri prisotna politična taktika vitezov v navedenem primeru. Pod krinko »velikih težav« in panike, »da bodo Turki kmalu odpeljali ves narod«, so križevniki z blagoslovom deželnega komturja Nemškega viteškega reda Krištofa Awerja pričeli z razprodajo svoje posesti, »pa čeprav le za polovico vrednosti«. Avstrijska balija, kamor so spadale vse križniške komenda na Slovenskem, je na sedež velikega mojstra, celo poslala zahtevo, da »popravi hišo v Metliki in škodo v čarnomaljski župi, katero so Turki posebno prizadeli, tako da se posest Nemškega reda, ne mora vzdrževati brez takojšnje podpore«. Nedvomno pa so dejanski napadi Turkov bili dovolj prepričljivi, da tudi Kranjski deželni upravnik ni bil naklonjen misli, da bi t.i. »deželni denar« odtekal iz Kranjske, pa tudi težko je bilo najti osebe, ki bi investirale sredstva v krizna območja. Ni veljalo ogrožati ali kakor koli finančno izčrpati Nemškega viteškega reda, saj je bil ta preveč pomemben za varnost dežele; saj se izpričani napadi Turkov začenjajo v letu 1408. 9. oktobra 1411 je tu že drugi napad, nato pa sledi še cela vrsta zaporednih let, ko vpadajo v Belo krajino Turki: 1469, 1470, 1471, 1474, 1475, 1477, 1491, 1511, 1522, 1523, 1527, 1529, 1543, 1547, 1559, 1575 in 1578. Letnica 1578 je prelomna, saj je takrat tudi zadnje leto turških napadov, ko so bili Turki uničujoče poraženi pri Sisku. Vzpostavljena je tudi vojaška meja, ki slednjič prinese težko pričakovani mir onemoglim in izčrpanim Belokranjcem. Do ustanovitve Karlovca in izgradnje trdnjave med letoma 1570 in 1580, pa je bila Metlika ena glavnih obrambnih trdnjav Kranjske pred Turki. V letu 1408 ti pridivjajo v Belo krajino, slabo utrjeno mesto pa izropajo in požgejo. Mesto prizadenejo lakota, kuga in druge bolezni, ki so dolga desetletja poleg Turkov morile in zdesetkale prebivalstvo. Staro mestno središče Metlike stoji na naravno utrjenem pomolu med Obrhom, nekdanjo strugo potoka Bojice in vznožja griča Veselice, kamor so se prebivalci zatekli zaradi lažje obrambe pred pogostimi turškimi vpadi. Ves čas turških napadov, vse do leta 1528, ko je bilo mesto določeno za zbiranje čet proti Turkom je bilo za mesto in njegovo prebivalstvo doba blagostanja.

Nemški viteški red na Štajerskem

Na Štajerskem je križnike kmalu po letu 1200 naselil pri Veliki Nedelji Friderik Ptujski ter jim zaupal obrambo nestalne meje proti Ogrom in kolonizacijo ter dušno pastirstvo na ozemlju med Dravo in Muro.

»Terra nullius«

Kraj Velika Nedelja je gručasto obcestno naselje, ki leži večinoma ob vznožju Slovenskih goric, na prehodu na skrajni vzhodni del Ptujskega polja ob cesti in železnici Ptuj-Ormož, od koder se vzpne na vinogradniško sleme Kogel. Zaradi ugodne lege, plovnosti Drave in rodovitnosti Ptujskega polja je bilo to ozemlje poseljeno že od mlajše kamene dobe naprej. Bogate arheološke najdbe nam pričajo o enolitskih naselbinah na Drakšelnu in v Mihovcih, v rimskem obdobju pa je skozi južni del naselja tekla državna rimska cesta Poetovio – Savaria, ki je povezovala mesto Poetovio z ostalim delom province Panonije. Slej kot prej je ozemlje med rekama Muro in Dravo pripadalo območju, ki so ga že v zgodnjem srednjem veku poselili Slovani. Zgodovina Velike Nedelje je neločljivo povezana s prihodom vitezov Nemškega reda na ormoško območje. V začetku 13. stoletja je bil svet med Muro in Dravo neposeljen – »terra nullius« - ali nikogaršnja zemlja. Predstavljal je mejno območje med nemškim cesarstvom in ogrskim kraljestvom, spadal pa je pod oblast mogočnih cerkvenih gospodov – salzburških nadškofov. V njihovem imenu je to posest upravljala in branila mejo proti Ogrom viteška rodbina gospodov Ptujskih.

Bitka pri Veliki Nedelji

V 12. stoletju sta salzburški nadškof in njegov ministerial Friderik Ptujski z velikimi težavami odbijala roparske napade Ogrov. Prav zaradi teh je Friderik Ptujski leta 1190 poklical na pomoč novoustanovljeni Nemški viteški red v Sveti deželi. Njihov simbol je bil črni križ na belem polju. Prihod na to območje in njihovo zmago nad Madžari na manjši vzpetini – griču blizu izliva Pesnice v Dravo – opisuje Josef Felsner v knjigi »Pettau und seine Umgebung«. Dogodek naj bi se zgodil na veliki petek, ko je Friderik z meščani Ptuja sprejel vračajoče se nemške viteze iz Svete dežele. Vitezi so se najprej poklonili božjemu grobu v cerkvi ter odložili bojno opremo. Že naslednji dan so se pridružili Frideriku Ptujskemu na pohodu zoper roparske horde ogrskega kralja Emerika. V hudem spopadu na Spodnjem Dravskem polju so jim premagali. Po končani bitki naj bi Friderik Ptujski zasadil na kraju samem v tla, prepojena s krvjo, zastavo viteškega reda z besedami: »Na veliko nedeljo je bil ta kraj zavzet in Velika Nedelja naj se imenuje, nemški vitezi pa ga naj prihodnje varujejo in branijo«. Zaradi bitke na samo veliko noč so kraj po tem dogodku imenovali Velika Nedelja, latinsko Magna Domenica, nemško Gross-Sonntag. Vojvoda Leopold Slavni je pusto in neobljudeno ozemlje okoli Velike Nedelje, Ormoža, Središča in Sv. Miklavža pripojil Štajerski in jo podaril zmagovalcu. Salzburški ministerial Friderik Ptujski se je Nemškemu viteškemu redu oddolžil za pomoč okoli leta 1200 z bogato darovnico, v kateri je združil širšo velikonedeljsko okolico v zemljiško gospodarstvo ter na njej ustanovil redovno postajanko – komendo Nemškega reda s hospitalom Device Marije. Izročil ji je polovico desetine ter predal cerkev in patronat nad župnijo. Hkrati pa je red zadolžil, da tamkajšnjo neobljudeno zemljo ponovno poselijo in jo branijo pred ogrskimi vpadi.

Branik proti Ogrom in Turkom

Nemški viteški red je upravljal svojo posest iz utrjenih gradov – komend. Na ta način je lahko tudi uspešno vršil svojo obrambno funkcijo v določenem kraju. Velikonedeljska komenda je bila pomemben branik cesarstvu, ki so jo podpirali Habsburžani. Avstrijski vladar in njegove dedne dežele so predstavljali edino politično in vojaško moč, ki se je lahko uprla napredovanju Turkov v Srednji Evropi. V danem trenutku pa so razmere nalagale, da si Štajerska, Koroška in Kranjska, kot jedro habsburških dednih dežel, zagotovijo lastno varnost z uspešno delujočim vojaški sistemom ter trdnjavskim pasom. V obrambne namene je križniška velikonedeljska komenda, poleg fizičnega (vojaškega) angažiranja, nosila velik delež obveznosti tudi v denarju. Da bi deželni knez, kot vladar zagotovil stalne in zadostne denarne vire za organiziran boj proti Turkom, so deželni stanovi notanjeavstrijskih dežel pristali na posebno obdavčitev fevdalne zemljiške posesti, nepremičnin in premične imovine. Po popisu premoženja zaradi uvedbe davka za turško obrambo na Štajerskem v letih 1542 – 1543 je bila posest Komende Velika Nedelja ocenjena na 130 goldinarjev, vrtovi s polji 200 goldinarjev, vinogradi pa so bili ocenjeni na 120 goldinarjev. Velikonedeljski grad je bil tudi upravno središče komende. Prvič se grad omenja že leta 1273 in je bil do 17. stoletja relativno skromen – leta 1542 je bil vreden komaj 500 goldinarjev. V posesti križnikov je ostal vse do II. svetovne vojne. Nastanek velikonedeljskega gradu je povezan z dogodkom, ko so vitezi Nemškega križniškega reda, ki so se naselili na Slovenskem, pomagali Frideriku Ptujskemu premagati nadležne Ogre. Ko so na veliko nedeljo leto 1199 v bitki premagali Ogre, je Friderik zasadil v tla zastavo Nemškega viteškega reda ter v spomin na ta dogodek in praznik kraj poimenoval Velika Nedelja (Gross Sonntag), križniškemu redu pa je v zahvalo za učinkovito pomoč, podaril svet okoli Velike Nedelje. Križniški grad se prvič omenja leta 1321. Pri gradu gre za kvalitetno zgodnjebaročno arhitekturo z renesančnimi primesmi. Jedro stavbe je dvinadstropna, štirikotna grajska stavba z notranjim dvoriščem. Na vogalih je grad okrepljen s štirimi okroglimi stolpi. V notranjosti gradu je balustradno baročno stopnišče in kapela z baročnim štukom na stropu. Na dvorišču stoji baročni vodnjak s kamnitim vencem in železno konstrukcijo. Na tleh je iz kamnov sestavljen križniški križ. Izredno bogata je bila oprema velikonedeljskega gradu. Daleč po svetu znani plastiki sv.Barbare in sv.Katarine ter Sočutne iz okoli 1410 kažejo križnike kot zahtevne naročnike, ki so mojstre izbrali med nasledstvom mojstra Parlerja iz Prage. Pri preureditvenih delih v 18. stoletju je tudi grajska kapela dobila veliko oltarno sliko Marije s sv. Jurijem, ki jo je naslikal Martino Altomonte leta 1727. Mojstrovina je danes skupaj z omenjenimi kipi v Pokrajinskem muzeju Ptuj. Od leta 1986 domuje v gradu etnološka zbirka, v njem pa se nahajajo tudi prostori Zgodovinskega arhiva Ptuj in stanovanja. V etnološki zbirki so razstavljeni predmeti materialne kulture iz celotnega področja občine Ormož, predstavljeni so bogata etnološka dediščina, kultura in način življenja prebivalcev tega področja. Grad je imel pomembno vlogo pri obrambi nekdanje nemške meje proti Ogrom, pozneje pa tudi proti Turkom ter v bojih s kruci. Velikonedeljska kronika zabeleži podatek: »Konec 15. stoletja se pri nas začnejo težki časi in kriza zaradi vojne z Madžari in turških vpadov.« Tako grad, kot okoliško prebivalstvo je močno trpelo zaradi teh vpadov. Temeljito prenovo in razširitev je moral doživeti tudi grad okoli leta 1622 pod vodstvom komturja barona Marquarda Egkha. Fevdalci so že od 15. stoletja dalje obdelovali vedno več zemlje v lastni režiji s tlako podložnikov (Gutsherrschaft). V ravnininskih delih Štajerske, zlasti na področju Vojne krajine, nastajajo na zemljiških gospostvih večje površine dominikalne zemlje v zvezi z prodajo žita. Že v Najstarejši urbar te posesti iz leta 1486 navaja številne prazne kmetije, kar priča o sorazmerni gospodarski škodi, ki so jo utrpeli križniki na svojih posestih, zaradi številnih sovražnih vpadov. Znani so primeri opustelih vasi, ki so jih Turki opustošili, a so jih zemljiški gospodje hitro na novo napolnili z podložniki. Iz župnijske kronike Velike Nedelje, ki jo je pričel pisati slovenski jezikoslovec, velikonedeljski župnik in dekan Peter Dajnko v letih 1840–1860, lahko razberemo veliko zanimivosti o samem kraju in njegovi okolici, zlasti vidimo, da je morala biti »vojaška bramba« ves čas budna. V začetku novembra leta 1848 so Veliko Nedeljo, Ormož, Središče in druge okoliške kraje vznemirjali roparski napadi ogrskih upornikov, ki pa jih je avstrijska vojska pognala nazaj.