FELIX AVSTRIJA

Habsburžani se v 14. stoletju začne novo obdobje, ki ga v Primorju v istem času označuje upadanje moči Ogleja in ekspanzija Benetk, ki si med leti 1267-1292 podredijo istrska mesta od Kopra do Rovinja. Habsburžani so postopno združevali vzhodnoalpske dežele in z njimi skoraj vse slovensko ozemlje pod enotno oblastjo, s tem pa je tudi razvoj trgovine in prometa dobival drugačen značaj kot v prejšnji dobi. Leta 1374 so Habsburžani od enega goriških grofov podedovali njegovo posest v slovenski marki (vzhodna Dolenjska) in v Metliki (Bela krajina) ter v Istri. Leta 1382 pa se je pod njihovo varstvo v strahu pred Benetkami zateklo tudi mesto Trst s svojim zaledjem. V borbi za slovensko zemljo so bili zdaleč najuspešnejši Habsburžani in šele v 15. stoletju so na slovenskih tleh dobili enakopravnega, a kratkotrajnega političnega tekmeca, rodbino Celjskih grofov.

ENOTNOST AVSTRIJSKEGA CESARSTVA

Friderikov A.E.I.O.U. pomeni ideološki temelj izjemnega vzpona Habsburške dinastije po njegovi smrti, ko so se z dinastičnimi porokami Habsburžani razširili po vsej Evropi in jih niso več ustavila niti obrežja morij. Skrivnostni podpis z inicialkami A.E.I.O.U. je za seboj na svojih gradnjah zapuščal Friderik III. Vojvoda Friderik V. Habsburški, je bil leta 1440 kot Friderik III. okronan za kralja, leta 1452 pa za rimsko – nemškega cesarja. Z inicialkami AEIOU je cesar navadno označil vse svoje predmete, listine, zgradbe. Tega razlagajo na dva ali tri načine, a vsakem primeru gre za izrazito politično interpretacijo. Kot Austriae est imperare orbi universo (Avstriji pripada vladavina vsemu svetu. Ali tudi: Avstija je poklicana vladati svetu); Alles Erdreich ist Ostterreich untertan (Vesoljni svet je podložen Avstriji) in Austria erit in orbi ultima (Avstrija bo v svetu do samega konca – Avstija bo zadnja na svetu.), pri čemur sta oba klofuta latinski skladnji, saj glagol s zadnjega mesta, kamor sicer sodi, pri obeh uhaja naprej. Ni bil več daleč trenutek, ko je prvi Habsburžan slednjič sedel tudi na prestol velikega mojstra Nemškega viteškega reda v Mergentheimu, kjer si je red uredil svojo rezidenco po izgubi Marineburga. To je bil nadvojvoda Maksimilijan Avstrijski, ki je najprej vladal kot koadjutor 1585, nato pa je postal tudi veliki mojster Nemškega viteškega reda (1590-1618). Pod Habsburžani je red zaživel v novi luči. Vitezi so dobili novo vlogo v Avstrijskem cesarstvu, ki pa je bilo tudi močno ogroženo s strani protestantskega nauka Martina Luthra, ki je avtoriteto biblije postavil nad papeževo avtoriteto. Koncil v Tridentu (1545-1563) razdeli Evropo glede »prave« vere; zahodni krščanski svet se je razcepil na papeško-katoliško in protestantsko-evangeličansko Evropo. Habsburškim »avstrijskim« cesarjem je bila ohranitev enotnosti zahodnega krščanskega sveta važnejša od teoloških sporov, zato so iz državniških razlogov podprli papeževo avtoriteto in katoliško veroizpoved. Po smrti notanjeavstrijskega nadvojvode Karla Habsburškega 1590, ki je sklepal s protestantskimi deželnimi stanovi kompromise in jim dovoljeval svobodo protestantske vere, je zavladal v notranjeavstrijskih deželah (Štajerski, Koroški, Kranjski, Goriški, Trstu in Istri) njegov sin Ferdinand. Bil je vnet katolik in v nekaj letih začel z intenzivno protiprotestantsko akcijo, kar je imelo daljnosežne posledice tudi za slovenske dežele in slovenski narodni in kulturni razvoj. Cesarju pri njegovih načrtih je zvesto stal ob strani in mu bil v pomoč Nemški viteški red s svojimi vitezi.

HABSBURŽANI – REŠITELJI NEMŠKEGA VITEŠKEGA REDA

Minila so stoletja. Redovna država Nemškega viteškega reda se je sekularizirala in preoblikovala v svetno vojvodino. Nekako istočasno se začne za red notranji razkroj, ki je z nastopom reformacije dosegel najnižjo točko. Poleg Prusije je bila izgubljena tudi Litva, ki je bila poražena v vojnah z Rusi. Protestantski vitezi so redu v 16. stoletju iztrgali še balije Saško, Turingijo, Hessen in Utrecht. Naposled je red izgubil vse svoje premoženje v nemškem cesarstvu in je mogel obstajati le v avstrijskih deželah. Nekateri redovni vitezi, ki niso sledili Albrechtu, so se umaknili v Margentheim, kjer je nemški mojster Walter von Cronberg (1526-1543) prevzel vodstvo reda in združil oba naslova. V času reformacije se je torej del reda pridružil Lutru; vitezi, zvesti katoliški veri pa so odšli v Nemčijo, na novo organizirali red in redovno življenje. Veliki mojster, nadvojvoda Maksimiljan I. (1590-1618) je izdal razmeram prilagojena pravila. V tridesetletni vojni (1618-1648) je Nemški viteški red nudil cesarju zvesto pomoč. Šlo je predvsem za vojno med katoliškim cesarjem in tistimi protestantskimi stanovi, ki niso bili več pripravljeni priznavati cesarjeve oblasti na svojem ozemlju. Francoska revolucija je bila sovražno nastrojena do fevdalizma in Cerkve, zato je takoj ostro nastopila proti redu, ki je dejansko združeval oboje. Red je zapovrstjo izgubljal svoje redovne posesti – komende, ne le v Franciji – pač pa povsod, kamor je prodrla francoska oblast. V Napoleonovih časih je red dokončno izgubljal balijo za balijo, posestvo za posestvom, dokler mu cesar Napoleon I. ni zaplenil vsega premoženje in je slednjič 24. aprila 1809 ukinil redovno državo v vseh odvisnih deželah Renske zveze. Trenutek ukinjanja reda sovpada s trenutkom, ko Napoleon ustanovi na Slovenskem Ilirske province (1809 – 1813) in od balije Avstrije odreže komende Ljubljana, Metlika in Črnomelj. Red je preživel le v Avstriji, kjer so ga vzeli v zaščito Habsburžani in eden njihovih nadvojvod je postal veliki mojster. Nemški viteški red je bil 1834 po odloku avstrijskega cesarja Franca I. zopet vzpostavljen v avstrijskih cesarskih državah. Naslednik Franca I. – sin Ferdinand I., je po posredovanju vplivnega Metternicha, leta 1840 slovesno razglasil obnovo reda. Na čelo reda je stopil nadvojvoda Maksimilijan III. (1835-1863), sklical veliki kapitelj, ki je preuredil redovna pravila. Red je dobil nova delovna področja, med njimi karitativno delo, vzgojo. Do obnovitve redovnega življenja je prišlo že takoj po slovesni razglasitvi obnove reda v letu 1840 pod vodstvom velikega mojstra vojvode Maksimilijana in duhovnika Patra Riglerja (1796-1873) iz Tridenta. Obnovili so ženski del reda – nemške sestre, ki so se posvečale bolniški strežbi in vzgoji, hkrati pa je ženska veja red dobila izrazito podobo karitativne ustanove za temeljno karitativno poslanstvo, ki je v negovanju bolnikov, ubogih in pomoči potrebnih. Nadvojvoda Maksimilijan je s pomočjo teološkega profesorja Petre Pavla Riglerja ustanovil redovne hiše – duhovniške konvente, kjer so se vzgajali bodoči redovni duhovniki (redovna semenišča), ki jih je red potreboval za dušno pastirstvo na župnijah, ki so bile redu inkorporirane. Tu so vitezi redovniki ustanavljali šole, bolnice in zavetišča s pomočjo redovnih sester. Po Riglarjevi smrti sta obnova in prehod na kleriško obliko reda zastala, med drugim tudi zato, ker je red zaradi vpliva habsburškega dvora in vlade še naprej ohranil skoraj neokrnjeno notranjo ureditev. Na Slovenskem je prvi duhovniški konvent, po novih pravilih, zaživel v ljubljanskih Križankah med letom 1896/97, v času velikega mojstra nadvojvoda Evgena. Prvi hišni predstojnik (superior v Ljubljani) je postal dotedanji prior v Opavi, p. Maksimilijan Fink, ki pa ga je kmalu nasledil p. Bernard Polak (1897-1914). Ob izbruhu prve svetovne vojne je red s svojo saniteto reševal življenja na bojiščih. Pomembno za to obdobje je dejstvo, da se je viteštvo reda zaradi neuspehov v šestdesetih letih 19. stoletja odločilo za temeljito preobrazbo in reorganizacijo sanitete, za ustanavljanje rezervnih vojaških bolnišnic in poljskih bolnišnic, ker je to narekoval novi način vojskovanja. Sredstva za ta namen so prispevali in sami zbirali novoosnovani simpatizerji in sodelavci reda, častni vitezi in marijanarji Nemškega reda. Ti dve novi strukturi sta zbrali pod svojo organizacijo smetano takratne avstro-ogrske države in zaradi tega uspeli zbrati velika gmotna sredstva. Nemški viteški red je leta 1914, ki je izbruhnila prva svetovna vojna, premogel za tiste čase najsodobnejšo sanitetno opremo in šolano osebje; oboje je lahko z lastnim voznim parkom postavil na bojišče in po potrebi tudi hitro prestavil ter tako rešil tisoče življenj. Po zmedah prve svetovne vojne so redovniki-vitezi uvideli, da kot laični red nimajo bodočnosti. Zaradi preobratov po letu 1918, ko je razpadla Avstro-Ogrska, se je moral viteški red preoblikovati v čisto duhovni red. V dokaj kočljivem položaj se je znašel zlasti red tudi v dveh državah naslednicah, Češkoslovaški republiki in kraljevini SHS, kjer je bil na čelu reda veliki mojster nadvojvoda Evgen, član habsburške vladarske hiše. Redu je grozila konfiskacija imetja in ukinitev, pa seveda izgon njihovih članov. Države naslednice so namreč trdile, da je premoženje reda last habsburške hiše. Leta 1923 je odstopil veliki mojster nadvojvoda Evgen v prid reforme in »iz ljubezni do reda«. Red preneha biti laiški in Sveti sedež je poslal vizitatorja-kapucina p. Hilarina Felderja, ki je za red napisal nova pravila in red je leta 1929 prenehal biti laiški, postal je kleriški, duhovniki so prevzeli vodstvo reda in vitezi-laiki so počasi izumrli.

DVOJNA MONARHIJA AVSTRO-OGRSKA

Po razpustitvi Svetega rimskega cesarstva leta 1806 je bilo osnovano Avstrijsko cesarstvo, ki je bilo leta 1867 preurejeno v dvojno monarhijo Avstro-Ogrsko. Avstro-Ogrska, znana tudi kot »dvojna monarhija«, je bila dualistična država, ki je nastala po ustavni reformi Avstrijskega cesarstva leta 1867, in je obstajala do leta 1918. Državna tvorba je imela edinstveno notranjo ureditev. Sestavljali sta jo dve enakopravni polovici: Ogrska (tudi dežele krone sv. Štefana) in Avstrija, ki se je uradno imenovala Kraljestva in dežele, zastopane v državnem zboru (nem.: Die im Reichsrat vertretenen Königreiche und Länder). Avstrijski cesar je bil hkrati ogrski kralj. Obe državni polovici sta imeli svoja parlamenta in vladi, le skupne zadeve so urejala skupna ministrstva za finance, vojsko in zunanje zadeve. Med skupne institucije sta sodili skupna vojska (nem. k.u.k Armee) in vojna mornarica (nem. k.u.k. Kriegsmarine), obe državni polovici sta imeli tudi svoji domobranstvi (k.k. Landwehr in m.kir. honvédség). Proračune skupnih ministrstev in ustanov sta določali delegaciji obeh parlamentov, ki sta ločeno zasedali eno leto na Dunaju in eno leto v Budimpešti. Zakone, ki so urejali skupne zadeve, sta morala v usklajenem besedilu sprejeti oba parlamenta. Pred I. svetovno vojno, po kateri je propadla, je Avstro-Ogrska obsegala celotno ozemlje današnje Avstrije, Madžarske, Češke, Slovaške, Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, ter dele ozemelj današnje Italije (Južna Tirolska, Trst, del Furlanije in del Karnije), Romunije (Transilvanija), Srbije (Vojvodina), Poljske in Ukrajine (Galicija, Bukovina). Po porazu v prvi svetovni vojni je monarhija razpadla na več neodvisnih držav.