MONARHISTIČNA IDEJA MED SLOVENCI

»Viribus Unitis« - S skupnimi močmi!

“Ljubezen nikoli ne mine”: s to besedo je apostol Pavel stopnjeval lastnosti ljubezni do najvišje stopnje. “Če so preroštva, bodo prenehala, če so jeziki, bodo umolknili, če vednost, bo prešla… zdaj pa ostane vera, upanje in ljubezen, to troje, največja med njimi pa je ljubezen!”

Z razlogom je vodilo naše bratovščine: »Za obnovo viteštva na Slovenskem.« Ob pojmu viteštva se zavemo dobrih starih vrednot in vrlin, ki so v moderni družbi že skoraj pozabljene. Poleg temeljne vrednote, ki je ljubezen do Boga in bližnjega, nikakor ne pozabljamo tudi na osrednjo viteško vrlino: srčnost, ki je tisti plemeniti pogum, ki se kaže v ponižni solidarnosti do skupnosti in posameznika. Bratovščina, ki prisega na te vrednote je elitna in ekskluzivna. Za pristop v njeno članstvo velja povabilo starejšega člana, ki oceni, da je kandidat vreden pristopa v njene vrste in končno izpolnjuje vse potrebe pogoje za umestitev v viteške vrste Svetega Jurija. Zato smo iz plemenitih razlogov do slovenskega naroda, njegovega izročila in dediščine, za lep danes in še lepši jutri, pod okriljem Kongregacije Svetega Jurija, pristopoli k vnovičnem formiranju Viteškega reda Svetega Jurija. Viteški red deluje po svoji lastni ekskluzivni reguli in programu. V okviru kongregacije red (ordo) pokriva zlasti sledeča področja:

- SLOVENSKO - LIECHTENSTEINSKO PRIJATELJSTVO;

- DRŽAVLJANSKO LISTO “VIRIBIS UNITIS”;

- VITEšKO AKADEMIJO (NDA - AKADEMIJO POSLANSTVA, POLI-ART ZAVOD, VENETOLOšKI INSTITUT );

- KARITATIVNI SKLAD ” DOBRODELNOST”.

Približno v 13. st. je viteštvo postalo najčistejši smoter srednjeveškega vojščaka. K temu so pripomogli menihi, škofje, pa tudi ženske, ki so imele raje dvorjenje kot bitke. Skoraj po vseh evropskih deželah je viteški roman povzdigoval vrline, ki jim še danes pravimo “viteške”. Moški, ki je želel postati vitez je moral izpolnjevati veliko zahtev. Držati se je moral viteških kodeksov; držati dano besedo, ščititi šibkejše, biti plemenit, skratka spoštovati je moral pravcati zakonik časti. Ta ni bil nikjer zapisan a so ga vsi dobro poznali. Vitez je moral spoštovati krščansko vero ter cerkvene nauke, hoditi k maši in se ob petkih postiti; če je bilo potrebno, se je bojeval z neverniki in kalilci miru. Njegovo zasebno življenje je moralo biti skladno z njegovo vero; braniti je moral šibke in zatirane, vdove in sirote in preganjati hudodelce. Viteštvo je bilo tudi moralna zaveza: vitez ni ubil razoroženega nasprotnika in moral je pomagati bližnjim v težavah. Viteško geslo je bilo “Pogum in dobrosrčnost”. Plemič ni kar samoumevno postal vitez: vse plemstvo, in celo kralj, se je moral “poviteziti”. A že v štirinajstem stoletju so nekateri velikaši vsevprek »povitezovali« in pojem viteštva je proti koncu srednjega veka začel izgubljati svoj pomen. Če je vitez zagrešil zločin nad svojimi ljudmi ali pa se uprl gospodarju je bil izobčen in pregnan iz svojih krajev.

Plemstvo na Slovenskem se je razvijalo kot v vseh srednjeevropskih državah, zato je zmotno prepričanje, da smo v Sloveniji imeli le tuje plemstvo. Imetniki gradov so bili po večini “udje” kranjskega plemstva, nekateri po izvoru tujci, vendar so živeli več generacij kot kranjsko plemstvo. Slovenski plemiči so bili tudi ugledni domoljubi, znanstveniki, kulturniki, gospodarstveniki in narodni buditelji:

- Baron Janez Vajkard Valvasor, slovenski plemič, polihistor, zgodovinar, topograf, etnograf, kartograf, risar, član Kraljeve družbe, * maj 1641, Ljubljana (krščen 28. maja), † 19. september 1693, Krško.

- Baron Jurij Bartolomej Vega (tudi Veha) (uradno latinsko Georgius Bartholomaei Vecha; nemško Georg Freiherr von Vega), slovenski matematik, fizik, plemič in topniški častnik, * 23. marec 1754, Zagorica pri Dolskem, Slovenija, 26. september 1802, Nussdorf pri Dunaju.

- Žiga (Sigismund) Zois, baron Edelsteinski, slovenski podjetnik, preroditelj, mecen in mineralog, 23. november 1747, Trst, Italija, † 10. november 1819, Ljubljana.

- Adam Ravbar, Kranjski vitez - Kranjska plemiška družina Ravbar, tudi Raurber, naj bi po poreklu domnevno izvirala iz Koroške. Na Kranjskem sta prva pripadnika družine Ravbar znana brata Janez in štefan, ki sta leta 1379 od družine Orterburžanov dobila v zastavo hubo v Zbiljah in desetino v Iški vasi. Pozneje sta dobila posesti še v Zgornjih oz. Spodnjih Palovčah in v Zabrezju na Kamniškem. Celjski grofje so družini Ravbar leta 1422 podelili še fevd, ki so ga dobili od Orterburžanov. V listinah se v 15. stoletju omenja Friderik Ravbar ( 1428 in 1445 ), poročen z Ano, dvorno damo Celjskih grofov. Nikolaj Ravbar, je bil med Kranjskimi plemiči, ki so prišli leta 1462 na pomoč cesarju, pred upornimi Dunajčani. Leta 1468 je bil postavljen za glavarja v Trstu. Nikolajev sin Krištof, je bil leta 1488 postavljen za 2. ljubljanskega škofa, nečak Gašpar pa ga je nasledil, kot glavar v Trstu. Leta 1483 - 84 je Gašpar Ravbar oblegal in zavzel grad Erazma Predjamskega. Z vojaškimi uspehi se je družini Ravbar širila tudi posest, tako so postali lastniki posesti tudi na Notranjskem in Dolenjskem, v Ljubljani pa so ustanovili t.i. Ravbarjev bonificij sv. Barbare za opravljanje maš za duše umrlih Ravbarjev. Andrej Eberhard Ravbar (1507 - 75), dvorni vojni svetnik pri cesarju Maksimiljanu II., je imel posesti v Spodnji Avstriji. Lenart Ravbar, dvorni maršal cesarja Maksimiljana I., je bil povišan v baronski stan, ki ga je Ravbarjem leta 1681 potrdil tudi cesar Leopold I. Kozma, Lenartov sin in oče Adama Ravbarja, je bil deželni oskrbnik na Kranjskem. Krumperk so Ravbarji dobili v posest z ženitno pogodbo. Na začetku je bil tam le obrambni stolp, pozneje pa so na njegovih temeljih zgradili grad, z značilno štirikotno obliko, s štirimi vogalnimi stebri in dvoriščnim delom, v renesančnem stilu, kakršen stoji še danes. Adam Ravbar s Krumperka (Gorjuša pri Dobu oziroma Domžalah) je bil leta 1590 izvoljen za poveljnika deželne konjenice. Hasan Paša, poveljnik štirideset do petdeset tisoč glave Turške vojske, ki je v nekaj letih razdejala vse cesarske obrambne utrdbe širom Bosne in Hrvaške, plenila in požigala vse kar ji je prišlo na pot. Leta 1593 se je ta vojska na črti Karlovac Sisak pripravljala na invazijo na Kranjsko in naprej v Evropo. Leta in leta, so ljudje na Kranjskem trepetali pred, do takrat kratkotrajnimi Turškimi vpadi. Novice iz Hrvaške pa so bile za nji popolnoma nova, drugačna grožnja. Turek naj bi jih zasužnjil. Zaradi preteče nevarnosti so se dne 17. maja 1593, na poziv vrhovnega poveljnika Kranjske in Moravske krajine grofa Andreja Turjaškega, zbrali vsi kranjski stanovi. Odločitev je padla. Istega dne so sli pohiteli po vsej deželi. Pod orožje je bila sklicana Kranjska konjenica. 23. maja istega leta, je Adam Ravbar s Krumperka odjezdil z okoli dvesto konjeniki. 26. maja taboril v Dobrepolju in štiri dni pozneje v Metliki. Tu so na ukaz deželnih stanov njegovo vojsko pregledali Janez Gall iz Krupe, Vilijem Semič iz Semiča in Janez Ludvik Sauer s Kozjaka. Stanovi so bili na svojo vojsko zelo ponosni. Zapisali so:,, Da je pravi zaklad, najboljša straža in obzidje svoje dežele. Na dan sv. Vida, 15. junija 1593 se je Hasan Paša s svojo vojsko že pojavil pred Siskom, odločen, da ga neglede na sredstva in žrtve zavzame. V imenu Alaha mora Sisak pasti. Ravbar s svojo konjenico je bil tedaj že na Hrvaškem. Združili so se s Hrvaškimi in Bosankimi četami, cesarsko vojsko s Koroške, štajerske in Avstrije ter delom Nemških enot, ki so prihitele na pomoč in drugimi. Iz Siska so prihajali klici na pomoč, ko so začeli Turki razmeščati svoje enote. Gospod Rupert Eggenberški, vrhovni poveljnik v Zagrebu, je na pomoč pri obrambi Siska poslal sto Nemških vojščakov. Krščanska vojska, z okoli pet tisoč konjenikov in pešcev skupaj, je bila na dan sv. Ahaca pripravljena na bitko. Že od zgodnjega jutra so iz Siska prihajala sporočila, da morajo napasti takoj, sicer bo trdnjava padla. Andrej Turjaški se je po posvetu s svojimi poveljniki odločil, da pohitijo pred Sisak in udarijo. Hasan Paša, je spremljal premike katoliške vojske. Most, ki ga je dal zgraditi čez Kolpo, je tega dne prekoračil z dvajset tisoč možmi, konjeniki in pešaki. Preostanku vojske pod poveljstvom Kurtbega in Apardibega pa ukazal naj nadaljujejo z obleganjem Siska. Hasan Paša je svojo številčno vojsko razporedil v dva dela in tako mislil katoliško vojsko presenetiti. Popolnoma prepričan, da mu bo Alah naklonil zmago. Okoli enih popoldne je prišla na bojno polje krščanska vojska in do koder je segalo oko zagledala bojaželjne, krvoločne Turke. Čeprav številčno štirikrat šibkejši so odločno in pogumno krenili proti njim. Zavedali so se, da se borijo za svoj dom, družine in svojo vero in da velja samo eno zmagati ali umreti. Prvi se je po sredini pognal v boj Hrvaški ban Erdeda, toda Turki so bili pripravljeni, njihovi meči preštevilni. Ban Erdeda se je bil prisiljen umakniti nazaj. Vendar umika za Kranjce ni. Levi bok turške vojske je z vso silo napadel Andrej Turjaški, po skrajnem levem krilu pa Adam Ravbar s svojo konjenico. Na desnem boku niso zaostajali štajerci, Korošci in drugi. Po sredini pa zopet ban Ededi z Nemci in cesarsko vojsko. Ravbar je presenetil del Turške konjenice pod poveljstvom Memi bega, ki je čakala v zasedi jih premagal in v naskoku prebil Turško obrambo na svoji poti, kar je zasejalo paniko v Turkih vrstah. Meči so švigali po zraku in sekali v vseh smereh, ko je v boj pojezdil Hasan Paša z elitnim delom svoje vojske. Katoliki so si izsekali pot skozi prve vrste Turkov. V direktnem spopadu je bila Hasanova elitna vojska poražena. Spoznal je, da je bitka izgubljena in ukazal umik, vendar pa je bilo prepozno. Njegova vojska je bila v popolnem razsulu. Ravbarjeva konjenica je prodrla globoko med sovražnikove vrste, zasedla most in Turkom preprečila umik. Turki so bili ujeti med Krščansko vojsko in Kolpo. Nekateri so se poskušali rešiti preko reke, vendar pa je bila večina pokončanih že na obrežju ali pa v reki. Bitka je trajala dobro uro. Kakor pišejo zgodovinarji, je bila tistega dne Kolpa obarvana s krvjo. Od dvajset tisoč Turkov jih je zbežalo preko reke le dobrih dva tisoč. Katastrofalen poraz Turkov in smrt Hasan Paše je pognala v paničen beg tudi preostali del vojske, ki je oblegal Sisak. Za seboj so pustili vso opremo, orožje, topove in naropano blago. S to veličastno zmago, sicer vojne s Turki ni bilo konec, vendar pa Turek po Sisku ni nikoli več prestopil meja dežele Kranjske. Njegovo prodiranje na zahod je bilo zaustavljeno. Turški odgovor na ta poraz je bila takoimenovana dolga vojna, ki je trajala od leta 1593 - 1606. Mir, ki je bil sklenjen pa na koncu, za Turke ni bil ugoden. Turško cesarstvo je zašlo v notranje težave. Habsburžanom je v začetku 17. stoletja uspelo vzpostaviti ravnotežje sil. Sin Adama Ravbarja Janez Friderik je bil cesarski uradni predsednik na Kranjskem, njegov vnuk Franc Adam pa cesarski glavar v Karlovcu. štajerska veja družine Ravbar se je končala leta 1809, Kranjska pa s smrtjo baronice Ane leta 1865. Najdlje se je obdržala Erdejska veja, ki jo je ustanovil drugi sin Franca Adama. Vsakomur so leta šteta. Duh človeka, ki se v težkih trenutkih postavi pred svoje ljudi in jih popelje v zmago, pa zaživi v prozi, pisani besedi, morda ga umetnik ujame v svoji sliki. Vitez Adam Ravbar, poveljnik Kranjske konjenice še dandanes živi v srcih in spominu Slovenskih ljudi, kamor je zapisan z velikimi črkami.

- Baron Marquard Egkh – Hungerspach je bil eden najbolj znanih osebnosti svoje dobe. Bil je vitez in komtur Nemškega viteškega reda na Kranjskem. Njegova življenjska zgodba nam nazorno pokaže takratno situacijo v naši deželi. Marquard je kot goreč katolik vneto preganjal protestante in tako prihajal v stalna nesoglasja s svojimi protestantskimi bratranci z Brda, Turna in Smlednika. Vitez je resno vzel misel dvornega pridigarja nadvojvode Karla, »da je Turek sreča luterancev, sicer bi drugače postopali z njim«, ki realno odslikava notranje razmere v notranjeavstrijskih deželah, v sedemdesetih letih 16. stoletja. Razmere so kazale na povezavo verskega vprašanja z turško problematiko, razkrivala nemoč posvetne oblasti deželnega kneza in opozarjala na izgubljanje vpliva katoliške cerkve ter na to, da se je med družbeno elito razbohotil protestantizem. Plemeniti Egkh je sklenil, da bo vse njegovo življenje v službi Nemškega viteškega reda in posvečeno v delu za enotnost Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Rodbina Marquard Egkh-Hungerspach je bila na vrhuncu svoje moči v burnem 16. stoletju in sega k Juriju Brdskemu, ki je bil poročen s Katarino, hčerko tirolskega plemiča Ivana Lichtensteina, barona Castelcorna. Njuna hči Ana Egkh-Novigrajska pa se je nato leta 1520 poročila z baronom Trojanom Turjaškim, ki je na Dunaju opravljal službo svetnika kralja Ferdinanda in vzgojitelja njegovih otrok, leta 1535 pa celo namestnik dežel Notranje Avstrije. Leta 1528 se jima je na Dunaju rodil sin Herbert, eden najslavnejših mož iz slovenske zgodovine, neustrašen borec proti Turkom, kranjski deželni glavar in general Vojne krajine. Leta 1593 so združene hrvaške banske, krajiške in nemške čete izbojevale sijajno zmago nad Turki pri Sisku. V nemških enotah so se borile tudi oddelki iz slovenskih dežel pod vodstvom Andreja Auersperga - Turjaškega in Adama Ravbarja. Pomembno vlogo v tej bitki je imel tudi komtur Marquard Egkh-Hungerspach, ki je v cesarski vojski vodil križniške viteze. Zmago so svečano pozdravili na Hrvaškem, v slovenskih deželah in v Pragi, tedaj prestolnici Svetega rimskega cesarstva. Po letu 1592 je vitez Marquard postal komtur Nemškega viteškega reda v Metliki, leta 1598 komtur v Ljubljani in višji komornik, tajni svetnik in višji dvorni mojster nadvojvode Maksimilijana, v letu 1600 deželni komtur Avstrije na Dunaju in v Ljubljani, leta 1612 komtur v Gradcu, Ljubljani in Briksnu. Leta 1618 se je odpovedal deželnemu komturstvu, postal višji glavar v Karlovcu in tam umrl 25. marca 1618. Ohranjen je tudi Marguardov spominski epitaf, ki ga je dal leta 1612 postaviti na Komendi v Veliki Nedelji in ga pripisujejo velikemu umetniku tistega časa, Italijanu Filibertu Pacobellu, prav tako kot epitaf iz leta 1606 njegovega očeta Žige v križevniški cerkvi v Gradcu. V zgodovino se je vpisalo še veliko pomembnih vitezov in komturjev Nemškega viteškega reda iz vrst domače balije Avstrije; izvirajoč celo iz najpomembnejših slovenskih plemiških rodbin. Alojz grof Auersperg je bil denimo Metliški in Črnomaljski komtur. Užival je velik ugled in naklonjenost cesarja. Enaka znamenita osebnost je bil tudi Jožef Maria Alojz grof Attems, ki je dosegel vrsto časti in najvišjih služb v redu in cesarstvu; med drugim je bil večkratni deželni komtur, cesarski maršal in zakladnik velikega mojstra nadvojvoda Antona Viktorja. Pri slovesnostih, ki so se vršile na Dunaju v novembru 1781, ko je cesarja obiskal prestolonasledniški par carske Rusije, veliki knez Paul Petrowitsch in Marija Feodorowna Württemberška; sta bila v cesarskem spremstvu tudi križniška viteza in komturja - grof Auersperg in grof Attems. Vsa odgovornost za uradni protokol je bil namreč na skrbi Nemškega viteškega reda. In kot poročajo zapisniki je bilo vse »mit ausnehmender Pracht vollzogen« - se pravi; sijajno izvedeno.

KARNIOLSKA MONARHISTIČNA DEDIšČINA: Turjaški grad - dom mogočnih Turjačanov

Turjaški grad slovi po svoji mogočnosti. Bil je dom Andreja Turjaškega, zmagovalca nad Turki pri Sisku. Pred njim stoji lipa, vredna ogleda, ki šteje častitljiva leta. Grad Turjak je bil rodbinski grad Auerspergov, ki so imeli v lasti še posestva v Žužemberku, grad Sotesko, Hmeljnik, Radulje, grad na Igu… Čeprav je rodbina Auersperg v virih prvič omenjena leta 1162 (oziroma 1062), pa bi lahko njeno genealoško kontinuiteto glavne veje s Turjaka vlekli neprekinjeno od 13. stoletja do danes, kljub usodnim časom, ki so nastopili s koncem prve svetovne vojne, razpadom avstro-ogrske monarhije in formalno odpravo plemstva. Auerspergi so imeli največjo moč v 17. in 18. stoletju. Kot najpomembnejša Turjačana sta se v zgodovino zapisala Herbert in Andrej Turjaški. Grad je uspešno kljuboval turškim vpadom 1491 in 1528, pa tudi upornim kmetom 1515. Grad, oziroma pokopališka kapelica, hrani srce mladega grofa Hana. Okoli tega srca se je spletla legenda, vendar je mladi grof (prvorojenec) po vsej verjetnosti umrl zaradi zastrupitve rane, ker naj bi bil ranjen v nogo. V rodno domovino se je vrnilo samo njegovo srce namočeno v neko tekočino. Srce je še vedno možno videti, zavezano z rdečo pentljo. Kje pa je potem pokopano njegovo truplo?! Auerspergov grad v Kočevju – sedež kočevskih vojvod Mesto Kočevje je z nemškim imenom Gotsche 1. maja 1363 prvič omenil oglejski patriarh Ludvik della Torre. Kasneje se za nemško ime uporabljal zapis Gottschee. Kočevsko so v prvi polovici 14. stoletja najprej s slovenskimi, potem pa še z nemškimi naseljenci poselili grofje Ortenburški, medtem ko je bilo obrobje Kočevske že poprej naseljeno s Slovenci. Leta 1471 je naselje dobilo tudi mestne pravice. V času turške nevarnosti so naselje preselili v varen okljuk ponikalnice Rinže in ga obdali z obzidjem. Po izumrtju Ortenburžanov je Kočevje najprej leta 1418 pripadlo Celjskim grofom z vsem kočevskim gospostvom in kasneje Habsburžanom, ki so kočevsko gospostvo oddajali v najem. Leta 1377 je Kočevje postalo trg, po začetku turških vpadov pa je na sedanji lokaciji v okljuku reke Rinže, namesto leta 1461 požganega trga, zrasla nova naselbina, ki je leta 1471 pridobila mestne pravice. Zaradi hudega opustošenja, ki so ga povzročili turški vpadi, je cesar prebivalcem Kočevja in Ribnice leta 1492 dovolil trgovanje z lastnimi izdelki, živino in pridelki po Hrvaškem in drugod. S kasnejšimi potrditvami in razširitvami patenta se je na Ribniškem zelo razvilo suhorobarstvo, medtem ko se Kočevarji sčasoma usmerili predvsem v krošnjarstvo. še v začetku 20. stoletja je izraz Kočevar na Madžarskem in v Srbiji pomenil kar krošnjarja nasploh, so poročali kronisti. Leta 1515 so kočevski podložniki ubili barona Thurna in s tem sprožili 1. slovenski kmečki upor, ki se je razširil na območje, za petino večje od današnje Slovenije in ga je gosposka le s težavo zadušila. Kočevarji so se kasneje še večkrat uprli ter v času grofov Blagajskih skušali gospostvo vzeti celo v zakup in tako ustanoviti nekakšno kmečko republiko. Habsburžani so ponudbo zavrnili. Baron Janez Jakob Khisl, ki je gospostvo leta 1618 odkupil od Habsburžanov je bil štiri leta kasneje povzdignjen v grofa Kočevskega. Kočevje je tako postalo grofija. 1641 so lastniki kočevskega gospostva postali Turjaški grofje Auerspergi, ki so si sredi mesta zgradili mogočno grajsko rezidenco, ki jo je hvalil tudi Valvasor. Leta 1641 so gospostvo odkupili Turjačani (Auerspergi), ki v so mestu sezidali mogočen grad. Leta 1791 je cesar Leopold kočevskega kneza povzdignil v vojvodo, njegovo posestvo pa v vojvodino. Pod kočevsko vejo Auerspergov je Kočevje torej leta 1791 postalo vojvodina, vsakokratni na Kočevskem vladajoči član kočevske linije pa je smel poslej nositi naslov vojvode Kočevskega. V 19. stoletju je Kočevje doživelo močan gospodarski razcvet, kar pa je povzročilo propadanje obrtnikov in kmetov, ki so se zato v začetku 20. stoletja pričeli množično izseljevati. Konec 19. stoletja so se začeli vse bolj zaostrovati tudi mednacionalni odnosi med kočevskimi Nemci in Slovenci. Ob okupaciji Slovenije so Kočevje zasedli Italijani, zato se je velika večina kočevskih Nemcev odselila na domove slovenskih izgnancev v Posavje. Na koncu vojne je pot za vrnitev domov ostala zaprta in kočevski Nemci so našli zatočišče v tujini, predvsem v Nemčiji, Avstriji in v ZDA. iz družine nekdanjih vojvod Kočevskih, je med mnogimi eminentinimi člani, Kongregaciji Svetega Jurija danes zvesta dr. Marija grofica Auersperg