Johann Siebenhirter, prvi veliki mojster Viteškega Reda sv. Jurija s Koroške, ki ga papež Pavel II. (Enej Silvij Piccolomini) leta 1469 umesti v baziliki v Lateranu, ob navzočnosti cesarja Friderika III. (slika v Deželnem muzeju v Celovcu). V ospredju slike so podani trije prizori skupaj: cesar in papež, ki blagoslavlja velikega mojstra; cesar in papež, ki mu podeli viteški udarec z mečem na rame; cesar, ki preko papeža izroča velikemu mojstru prapor novega reda.

Čudovito izdelan gotski nagrobnik sv. Domicijana v opatijski cerkvi v Milštatu (1449). Nahajal se je na vrhu svetnikovega vzvišenega groba, v današnji kapeli  sv. Ane. Kasneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v steklen baročni sarkofag v posebni kapeli, kjer je še danes.

Freska nad vhodom na žegen ob cerkvi v Milštatu: na sredini Kristus Odrešenik; na desni sv. Jurij, ki ubija zmaja; na levi sv. Domicijan, sozavetnik novega reda. Freska je nastala med 1490 in 1500.

Nagrobnika v cerkvi v Milštatu: na prvem Johann Siebenhirter, prvi veliki mojster, na drugem je Johann Geumann, drugi veliki mojster Viteškega Reda sv. Jurija.

Marija v sijočem vencu, pod njo kleči Johann Geumann, drugi veliki mojster Viteškega Reda sv. Jurija. Slika je nastala okoli 1515 in se nahaja v Deželnem muzeju v Celovcu.

Cesar Maksimiliijan vstopi v Viteški Red sv. Jurija in narekuje pisarju (Marx Treitzsaurwein): “Piši o moji nagrobni ustanovi in o moji izvoljeni družini in rodu”.

Graščina nekdanjega Viteškega Reda sv. Jurija v Milštatu. Notranji borjač s staro lipo.

Vnovična oživitev plemenite tradicije, vrednot in idealov

Kongregacija Sv. Jurija izpričuje sledeče poročilo: Kongregacija Svetega Jurija mora biti po svojih vrhovnih mojstrih zvesta tajnemu izročilu, da je, kot duhovna in svetna bratovščina (kongregacija,) živi ud prorata Viteškega reda sv. Jurija v Avstriji (ki se je povečini ohranjal tajno in zaupno), saj ga je leta 1848 potrdil cesar Franc Jožef I., leta 1917 pa celo cesar Karl I. Slednji je ustno zaupal oživitev reda zapriseženim pričam! Ta tajna dediščina naj bi se ohranjala ravno v Kongregaciji Sv. Jurija, saj so bili njeni zgodovinski člani in voditelji tudi vitezi iz vrst tega Viteškega Reda, zato je tudi ime Kongregacije dovolj pomenljivo, izpričano tudi iz zgodovinskih virov. Pravno formalno je ta ves čas delovala pod okriljem Nemškega viteškega reda, obenem pa je bila del priorata sv. Jurija v Avstriji. Bratovščina vitezov jurjevcev, ni živela le v času aktivnega Viteškega Reda sv. Jurija, pač pa je tudi po njem, živa v udih Kongregacije Sv. Jurija vse do danes. Kongregacija je namenoma in iz notranjih (skrivnih) razlogov ohranjala kontinuiteto in ime, kar priča o dejstvu, da Viteški Red jurjevcev nikoli ni bil ukinjen. Ohranjanje, čuvanje in posredovanje te dediščine in izročil, sodi med tajna znanja mojstrov in najbolj zaupnih članov Kongregacije Svetega Jurija in njegovega imperialnega Viteškega reda.

ORDO SUPREMUS MILITARIS SANCTI GEORGII ECCLESIAE MARIE VIRGINIS GLORIOSE DOMUS THEUTONICE LABACENSIS

je bil novodobno zopet oživljen na praznik sv. Jurija leta 2003, kot Kongregacija Svetega Jurija. V kongregaciji se želijo združevati vrednote plemenite tradicije in ideale viteštva na izročilu davnih ustanoviteljev. Obstoječi pravni naslednik Viteškega križniškega reda je danes Križniški red, ki pa ni več viteški pač pa duhovniški red. Civilna družba vernikov in državljanov Slovenije pa je na novo obudila Kongregacijo Svetega Jurija v letu 2003 s osrednjim ciljem, da se Križanke v Ljubljani zopet vrnejo nazaj redu.

Pričeli smo z organiziranjem monarhične skupine Viribus Unitis, saj na Slovenskem, do danes, ni bili nobene organizirane skupine, ki bi zastopala rojalistični svetovni nazor Slovenk in Slovencev. Obnova oz. oživitev novodobnega Viteškega reda Svetega Jurija (Viteški Red Svetega Jurija nemške hiše v Ljubljani), pa tisti je predpogoj, da se zopet izpostavi viteštvo in njegove komponente, saj je v obstoječem duhovniškem Križniškemu redu izpadla viteška komponenta že v času propada Avstroogrske monarhije leta 1918. Pomenljiva pa je tudi tajna dediščine Kongregacije, da ravno z Viteškim redom Kongregacija Svetega Jurija, doprinese rojalističnemu gibanju na Slovenskem, potrebno presežno vrednost, ki je izvirajoča iz tradicije slovenskega naroda, ta pa je črpal iz Karantanije in Avstrije, in prisega na alodialni ideal karniolskega viteza, kot rezultat celostnega in angažiranega kongregacijskega gibanja.

Kongregacija in njen Viteški Red Svetega Jurija s svojim rojalističnim in domoljubnim gibanjem želi usodno poseči v usodo in pozitivni razvoj slovenskega naroda; saj njen kongregacijski - rojalistični in domoljubni program ruši monopol določenih političnih, kulturnih in gospodarskih sil (struktur) v Sloveniji, ki naj bi bila ” tipična dolgočasna srednjeevropska deželica, ki ji vlada nekaj močnih mafijskih družin različnih barv, ki se med seboj o vsem dogovorijo in s tem vzdržujejo mir in red.” Kongregacija Svetega Jurija presega te škodljive ostanke polpreteklih delitev na izbrance in drugorazredne državljane in gleda v prihodnost, hkrati pa gradi moderen novodobni viteški red na izjemnem in plemenitem izročilu. Ta danost je izvirna kongregacijska prednost in se simbolno odraža v delu in prizadevanjih zadnjega viteškega velikega mojstra nadvojvoda Evgena Avstrijskega (1863-1923), in ne nazadnje, v svetniškem poslanstvu zadnjega skupnega cesarja Karla I., ki je lahko zgleden primer ohranjanja državotvorne ideje v zgodovini Slovencev.

Viteški Red sv. Jurija

V prispevku o tem viteškem redu, ki je na spletni strani Carantha, se sklicujemo na objavo dr. Jožka Šavli. Po njegovem spada Viteški Red sv. Jurija na Koroškem med zgodovinsko zapuščino Karantanije, katere naslednici sta danes Avstrija in Slovenija.

Viteški Red sv. Jurija na Koroškem je bil ustanovljen po zaobljubi cesarja Friderika III., ki so ga leta 1462 v palači Hofburg oblegali uporni dunajski meščani. Cesar je bil sin nadvojvode Ernesta Železnega, ki se je leta 1414 ustoličil na Knežjem kamnu, na Gosposvetskem polju. Najprej je imel naziv nadvojvoda Friderik V. in bil 1440 izvoljen za kralja. Kot kralj se ni želel ustoličiti na Knežjem kamnu. V zameno je moral deželnim stanovom izdati pismo, s katerim je jamčil njihove in dežele stare pravice. Leta 1452 je bil izvoljen za cesarja, z nazivom Friderik III. Cesarja je rešil obleganja češki kralj Jurij Podiebrad, pomagale pa so tudi druge njemu zveste čete.

Da bi izpolnil svojo zaobljubo, se je Friderik III. leta 1468 podal k papežu v Rim. Papež Pavel II. je ustanovitev novega reda potrdil. Na čelo reda je umestil prvega velikega mojstra. To je bil Johannn Siebenhirter, ki je izhajal iz ugledne dunajske družine. Za sedež je cesar odkazal redu opuščeno benediktinsko opatijo v koroškem Milštatu (Millstatt). Opatijo so utrdili, tako da je lahko kljubovala vpadom Turkov.

Novo ustanovljeni red si je kot svojega sozavetnika izbral sv. Domicijana, čigar grob se je nahajal v tamkajšnji opatijski cerkvi. Na upodobitvah se ob Domicijanu nahaja ščit, na katerem sta koroški in bavarski grb. Iz tega je razvidno, da so sv. Domicijana, ustanovitelja cerkve sv. Odrešenika v Milštatu (okoli 800), zamenjavali z Aribom, ki je ustanovil tamkajšnjo benediktinsko opatijo (okoli 1077) in je bil palatin Bavarske in Karantanije.

Toda sv. Domicijan je upodobljen s klobukom kneza. Knez je bil tudi Aribo, vendar ne suveren vladar, kar je bil sv. Domicijan. Zato drži ta v desnici tudi prapor.

Leta 1479 je Friderik III. izročil redu tudi škofijo v Dunajskem Novem mestu (ust. 1469). Postala je drugi sedež reda. Leta 1489 je bil veliki mojster povzdignjen v viteški stan. Toda opatija je od benediktincev podedovala velike dolgove, ki jih je moral red odplačevati. Kljub velikim posestim je vsled tega komaj pokrival tekoče stroške za zdrževanje. Članov je bilo malo, leta 1471 je bilo samo 11 vitezov. Vitezi niso mogli narediti ničesar proti Turkom, ki so leta 1473 navalili na Koroško, Leta 1478 so Turki vpadli celo v Milštat, toda utrjena opatija je pred njimi vzdržala.

Ko je leta 1493 cesar Maksimilijan I. nasledil na cesarskem prestolu svojega očeta, Friderika III., je v podporo reda ustanovil Bratovščino sv. Jurija z nazivom »kronani vitezi«. Leta 1503 je isti cesar ustanovil tudi Družbo sv. Jurija. Leta 1508 je umrl veliki mojster Johann Siebenhirter. Nasledil ga je formalno »izvoljeni« Johann Geumann, ki pa je šele leta 1518 uradno prejel naslov velikega mojstra in knežji stan.

Cesar Maksimilijan I. je leta 1511 svečano razglasil svoj vstop v Viteški Red sv. Jurija. Slika ga kaže na prestolu. Nad njim je cesarski grb z dvoglavim orlom, na levi burgundsko – avstrijski grb in na desni grb sv. Jurija. Pod prestolom je pisar Treitzsaurwein. Na zadnji stopnici se nahaja napis (v prevodu): Piši o moji grobni ustanovi ter o moji izvoljeni družini in rodbini.

Naziv grobna ustanova (Grabstift) se je nanašal na družbo, ki naj bi skrbela za negovanje cesarjevega groba in za počastitev njegovega spomina ob obletnicah. Očitno tudi z mašo na grobu. Cesar je imel namen, da bi bil njegov grob prav v ustanovi sv. Jurija, to je v Milštatu. Naletel pa je na nasprotovanje na cerkveni strani. Zato je leta 1513 od te namere odstopil. Danes se njegova grobnica, z vsem sijajem, nahaja v Innsbrucku. Cerkev z grobnico je dal zgraditi njegov sin, cesar Ferdinand I.

Cesar Maksimilijan I. je bil zadnji veliki zavetnik reda. Pod njegovim varstvom in z njegovo podporo so v nekdanji opatiji in cerkvi izvedli obnovitvena dela. Leta 1520 je nastala na cerkvi znamenita freska “Poslednja sodba”. Naslikal jo je Urban Görtschacher iz Beljaka, po nalogu viteza Avguština Reinwalda. Toda po smrti cesarja († 1519) so prenahale tudi podpore. Njegov sin in naslednik, cesar Karel V., za red ni imel več posluha.

Leta 1521 toži veliki mojster, da je ustanova postala kaj klavrna zapuščina; da člani nimajo več posluha za red, hočejo biti povsem prosti in imajo radi vino; da se okoriščajo z dediščino bogatih in puščajo umirati uboge brez zakramentov… Upoštevati moramo, da je bil to čas renesanse, to je, neke popolne sprostitve življenja v dobrem in slabem. Vitezi reda so izhajali iz plemiških in premožnih rodbin, kjer je vladala tudi precejšnja razuzdanost. Veliki mojster Johann Geumann je umrl leta 1533. Imetje kloštra so zatem zanemarjali. Naslednik pokojnega, veliki mojster Wolfgang Prandtner, pa je bival v gradu Trautmannsdorf ob reki Leitha (Sp. Avstrinja) in sploh ni nikoli prišel v Milštat.

Po smrti Prandtnerja leta 1541 je bil red že tako razmajan, da naslednika niso več volili. Za posesti so imenovali komisarsko upravo. Občasno tudi izmed članov ugledne koroške rodbine Khevenhüller. Nekateri vitezi so red zapustili. Vendar pa je njegova uradna razpustitev izostala, ker bi to terjalo preveč birokratskih postopkov. Sledili so kot upravitelji: 1568 – 1573, Urban Österreicher, škof na Krki (Gurk); 1573 – 1594, Janez Kobenzl, ki je leta 1593 naročil slikarju Osvaldu Kreusl iz Št. Vida izdelavo čudovitega postnega prta; 1594 – 1597, Janez Tavčar, škof v Lublani.

Leta 1598 so Milštat z vso posestjo izročili jezuitom v Gradcu kot finančno podlago za tamkajšnji jezuitski kolegij (univerzo). Leta 1602 je izročitev jezuitom potrdil tudi nadvojvoda Avstrije, kasnejši cesar Ferdinand I. Tako je red vsaj v Milštatu prenehal.

Čas po letu 1600, do danes

Red sv. Jurija v Milštatu je razpadel, a ni bil ukinjen. Obstajal je naprej, vendar imamo o tem le nekaj podatkov. V knjigi “Österreichisches Ordenshandbuch“ je navedeno:.. novoustanovljeni viteški red v 18. stol., ki ima svoj sedež na Dunaju, do 1839 na Bavarskem in od tedaj v Rimu… Njegov priorat v Avstriji je leta 1848 potrdil cesar Franc Jožef I., leta 1917 pa cesar Karel I. Vse to je sicer zabeleženo, ne obstajajo pa o tem ustrezne listine, niti o tem, da je bi red ponovno oživljen. Potrditev Karla I. je bila ustna, o čemer je dovolj prič.

Izraz “novoustanovljeni” ima pomen na novo oživljeni. Če bi res šlo za ustanovitev, bi bil ga moral potrditi papež. O prenosu sedeža v Rim prav tako ne obstaja kaka listina. In tudi ne o tem, da je red postal rimska kongregacija. Da pa gre še vedno za isti koroški red priča njegov uradni naziv v italijanščini: „Imperiale Ordine Militare Capitolare di S. Giorgio in Carinzia“, v prevodu: Cesarski kapiteljski viteški red sv. Jurija na Koroškem. Vodi ga veliki mojster ali njegov namestnik.

Beseda „cesarski“ v nazivu reda pomeni, da ga je ustanovil cesar, beseda „kapitularni“ pa, da ga vodi kapitelj oz. zbor. Najbolj značilen je v nazivu izraz „in Carinzia“ (na Koroškem). Nanaša se na prvoten sedež, ki ga je red imel v Milštatu, ko je bil ustanovljen. Ob tem nazivu pa se postavlja tudi širše vprašanje, in sicer: ali ga smemo uvrstiti v karantansko in slovensko zgodovinsko izročilo?

Red kot ustanova, če si slovenstvo predstavljamo zgolj kot jezikovno pripadnost, ni slovenski. Z zgodovinsko pravnega vidika pa je nedvomno dediščina Karantanije, katere zgodovinsko in politično izročilo je nadaljevala predvsem Koroška. Gledano s tega vidika, je torej omenjeni viteški red karantanski in koroški, kot je tudi avstrijski in slovenski.

Zgodovinska navezava na karantansko slovenske dežele izhaja tudi od njegovega ustanovitelja, cesarja Friderika III. Ta je bil sin in naslednik nadvojvode Ernesta Železnega († 1424), vladarja Notranje Avstrije, ki je bila naslednica Karantanije in je povezovala Koroško, Štajersko, Kranjsko, (notranjo) Istro in Trst. Sozavetnik reda je sv. Domicijan, je prav tako karantansko slovenski vojvoda. Slovesen sprejem novih članov poteka tudi danes v Domicijanovi kapeli v Milštatu. Viteški Red sv. Jurija na Koroškem je torej tudi karantansko slovenski.

Po prvi svetovni vojni, ko so Habsburžani izgubili Avstrijo, se je red znašel v povsem novih razmerah. Imel je še nekaj članov v Avstriji, toda njegov sedež je bil v Rimu. Tamkajšnji rektor zavoda Collegio Teutonico di Santa Maria dell’Anima, škof Hudal, je bil začasni duhovni prior reda in je izdelal na desetih straneh Spomenico (Promemoria) o zgodovinskem razvoju in njegovem tedanjem statusu, ob upoštevanju novih političnih razmer. V svojem spisu je poudaril splošen pomen rodbine Habsburg za red in njegovo potrditev s strani cesarja Karla I. leta 1917.

V prihodnje naj bi bil red svetnega značaja, kar je pomenilo, da bo neodvisen od Cerkve. Navedeno je bilo, nadalje, da cesar Karel I. obdrži vrhovnost nad raznimi viteškimi redovi, kot je npr. Red zlatega runa, pa tudi Red sv. Jurija. Okoli 1920 so od cesarja potrjeni zaupniki posodobili strukturo reda. Cesar je uvedel tudi Plavi križ kot znak dobrodelne in bolniške pomoči.

Leta 1992 si je red postavil za cilj, da svoje arhive prenese spet v Avstrijo in da si vitezi izvolijo izmed sebe novega velikega mojstra. Bil je izvoljen, vendar je kmalu potem umrl. Do nadaljnega vodi red vrhovni upravitelj (bailli). V tem položaju ima red svoj duhovni in imenski center spet Milštatu. V njegovem okviru deluje dobrodelna služba, imenovana Pomoč sv. Jurija, ki ima sedež na Dunaju.

Kdor želi postati član reda, mora v izpričati, da je pripravljen pomagati šibkejšim ljudem v imenu Kristusa in po nasledstvu Sv. Jurija; delovati, nadalje, v duhu zahodnega krščanskega izročila in se držati načel krščanske ljubezni do bližnjega ter obrambe pred razdiralnimi težnjami.

Za sprejem v red so lahko predlagani moški kot ženske, ki se priznavajo h krščanstvu in imajo vidno mesto v cerkvenem, kulturnem in socialnem življenju. Sprejem odobri veliki mojster ali začasni upravitelj. Poteka pa v Domicijanovi kapeli stare redovne cerkve v Milštatu. Število vitezov je zadnje čase nekoliko naraslo.

Sprejem novega viteza v red (investitura) poteka s slovesnim viteškim udarcem, ki ga opravi veliki mojster ali njegov odposlanec. Pri tem izročijo novem članu tudi znamenja reda in redovni plašč. Sledi slovesna maša v cerkvi v Milštatu. Ženske članice nosijo naziv dame. Člani imajo različne stopnje. Zavezani so, kolikor jim je le mogoče, udeleževati se redovnega življenja in po svojih močeh podpirati Sklad pomoči sv. Jurija. V Sloveniji pa Kongregacija Svetega Jurija po svojem Viteškemu Redu sv. Jurija upravlja z Skladom dobrodelnosti cesarja Karla I.

V opatijskem muzeju v Milštatu so na ogled številna umetniška dela, ko je tam imel svoj sedež Red sv. Jurija. Med temi so tudi faksimili dragocenih rokopisov kot tudi latinski molitvenik Johanna Siebenhirterja, v katerem so dragocene miniature, antifonar (zbirka odpevov), pa tudi slavni molitvenik Maksimilijana I.; v njem so perorisbe Albrechta Dürerja, Albrechta Altdorferja in Lukasa Cranacha.

Zadnji goriški grof Lenart je leta 1495 podaril redu nekaj poročnih skrinj svoje soproge, Paole Gonzaga, ki jih je izdelal Andrea Mantegna. Eno od teh hranijo tudi v omenjenem muzeju.

Po sv. Juriju je po svetu imenovanih več redov, tako: Križ sv. Jurija, Medalja sv. Jurija (oboje v Vel. Britaniji in na Sev. Irskem), ruski Red sv. Jurija, Jurijev red (Bavarska), Red sv. Jurija (Hannover), Red sv. Jurija in ponovnega zedinjenja (Napolj), Red sv. Jurija za vojaške zasluge (Vojvodstvo Lucca), Vojaški red sv. Jurija (Vojvodstvo Parma), Vojaški red sv. Jurija (Krajestvo dveh Sicilij), Red sv. Jurija (Romunija), Kongregacija sv. Jurija in Viteški Red sv. Jurija (Slovenija).

KARNIOLSKI VITEŠKI RED SVETEGA JURIJA IN VITEŠKA AKADEMIJA

V Viteški Red je kandidat umeščen s posebnim obredom in predhodnim šolanjem na viteški akademiji in potrebnih zaslugah, ki jih kandidat prehodi od vajenca do mojstra Kongregacije Svetega Jurija. Vitezi se prizadevajo po posebnem viteškem tevtonsko-veneškem gradu (posest, pristava), kjer bodo imeli lastno vzgojno in izobraževalno skupnost - viteško šolo zadnjega križniškega velikega mojstra viteza – nadvojvoda Evgena. Ta ustrezna posest, v zaledju redu; bi karniolskemu viteškemu redu zagotavljala nemoteno duhovno-rekreativno in turistično dejavnost. Praktično je red sinteza jezuitskega ideala in vizije Nemškega viteškega reda, na idejni teoriji veneške retrogeneze z tevtonskim bratskim narodom in na slovenski nacionalni in domoljubni (karniolski) zavesti. Vsi člani so razvrščeni po hierarhični lestvici. Vsak član tajnega kapitlja komturije (kronski svet) ima svoj sedež in ustrezno mesto lastni karizmi in se mora podrediti obredu duhovnih vaj katerih cilj je predvsem zbranost misli (ekvivalent katoliški molitvi). Šele potem se lahko začne razpravljati o višji politiki Kongregacije in Viteškega Reda Svetega Jurija, to je smeli dejavnosti »VIRIBUS UNITIS«, ki združuje rojalistično in domoljubne čuteče državljane Slovenije.

Viteški Red Svetega Jurija je združenje vernikov in državljanov Slovenije, ki imajo za cilj utrjevati praktično krščansko življenje pod viteškim vidikom; izražati pripadnost viteški tradiciji in vrednotam, rojalističnemu in domoljubnemu izročilu slovenskega naroda. Božje kraljestvo se danes osvaja z vero in usmiljenjem, nič več z mečem. Za svoje idejno obzorje red sprejema moderni rojalistično (monarhični) parlamentarni družbeni sistem. Viteški red deluje po svojem programu in načrtu dela, ki se odraža v plemenitost karitativnosti do bližnjega (viteški odnos v služenju do bližnjega, Boga in domovine); izrazitem specifičnem družbeno političnem angažiranju in domoljubnem izražanju; v skrbi za oživljanje, negovanje in ohranjanje kulturno in zgodovinske dediščine, ki ji na skrbi Viteški redu v prvi vrsti.

Viteški red je samostojen in suvereni red, institut monarhističnega prava, ki deluje po programu kapitlja in je pomembni del družbeno interesne skupine Viribus Unitis v Kongregaciji Svetega Jurija. V red je kandidat umeščen s posebnim obredom investiture in predhodnim šolanjem na viteški akademiji za poslanstvo (prim. Obrednik Viteškega reda, NDA - Narodno Domoljubna Akademija, program POLI-ART ). Red je sinteza jezuitskega ideala in vizije Nemškega viteškega reda, na idejni teoriji veneške retrogeneze z tevtonskim bratskim narodom in na slovenski nacionalni in domoljubni zavesti. Vsi člani so razvrščeni po hierarhični lestvici. Vsak član tajnega kapitlja ima svoj sedež in ustrezno mesto lastni karizmi in se mora podrediti obredu duhovnih vaj katerih cilj je predvsem zbranost misli (ekvivalent katoliški molitvi). Šele potem se lahko začne razpravljati o višji politiki tega novodobnega viteškega reda. Vitezom so skupni ideali o ideji novodobnega viteškega reda pred individualnimi, ki jih v tem bistvu in edinosti tudi branijo pred posamezniki, notranjimi in zunanjimi nasprotniki (temeljna funkcija komisarja), so junaški vojaki, izvedeni oskrbniki (temeljna funkcija intendanta) in so mojstri v samozatajevanju. Viteze Reda Svetega Jurija zavezuje etični kodeks. Viteški Red Svetega Jurija je tudi troedini tevtonsko-veneški (karniolski) Viteški Red Svetega Jurija, saj je rojalistični in domoljubni viteški red in ima za cilj širjenje Kongregacije in plemenitih viteških vrednot v domovini. Viteški red vodi generalni guverner, ki vlada kot Komtur (Veliki mojster reda, knez), pomagajo pa mu generalni komisar, generalni intendant in generalni vikar, ki so vrhovni mojstri tajnega kapitlja in z redom upravljajo.

»Sonce upravlja čez dan, mesec ponoči, a naš starešina Komtur z komturijo«

Najbolj zaslužni člani Kongregacije lahko napredujejo v Viteški Red Svetega Jurija , ki je dobra priprava za pridobitev častnega naziva Viteza Križniškega reda , ki pa ima pred sabo aktivno viteško karizmo in se v okviru svojega poslanstva zavzema za samostojno komturijo znotraj ozemeljskih meja križniške posesti, s sedežem v ljubljanskih Križankah. Vitezi, kot novodobna elita najzaslužnejših in prominentnih ljudi; svojo pripadnost komturiji izpričujejo s zunanjimi znaki stanu: prapor, plašč, meč, insignije, prstani. Znotraj komturije so si vitezi zvesti in v pomoč drug drugemu, zunaj v svetu pa vstopajo v tradicijo 2000 let evropskega krščanskega plemstva, deležni velike časti in obveze, ki jih zavezuje, da ostanejo na višini novega dostojanstva, ki so ga dosegli; naj vselej ravnajo tako, da so v čast in ponos sebi, bratovščini in domovini, pri izvrševanju poklicnega in zasebnega poslanstva, kar v najvišji možni meri. Hierarhična zasnova je jasno določena, spoštovanje le-te; pravila, odgovornost; viteška čast in ponos; dolžnosti in pravice - te pridobi član Kongregacije Svetega Jurija z povabilom med so-brate in ti ga izvolitvijo (izberejo) za sebi enake. Po umestitvi v viteški stan Svetega Jurija viteza Komtur lahko izbere tudi za najožjega sodelavca (viteza mojstra) v tajnem kapitlju, ki upravlja in vodi samo Kongregacijo Svetega Jurija po Viteškemu redu; to je z vpisom v posebno viteško knjigo časti ali bratsko knjigo (tajni register) , ki je posebna ložna (komturska) knjiga etike časti (etični kodeks) posameznega člana tajnega kapitlja v hierarhiji Viteškega reda (temeljna viteška regula). Vitez ima pravico tudi do svojega grba in gesla, ima svoj krog neposredno predpostavljenih in podrejenih mojstrov so-bratov. Predpogoj za čast viteškega reda je tudi pridobitev ustrezne vzgoje, ki so jo deležni člani Kongregacije, kot slušatelji njene akademije (viteške šole); kar je pogojeno z poznavanjem različnih simbolov in ritualov, to pomeni, da so zmožni združevati skupno moč in energijo za dosego svojih ciljev; ne bi angažirali razum, temveč z oplajanjem domišljije, z magičnim delovanjem kultnih simbolov – to je tisto Nevarno in Veliko, ki ga viteški red prevzema. Stremeti k najvišje določeni stopnji reda, to je hierarhična ureditev posvetnega duhovništva! Tako bomo pridobili srce in duha slovenskega naroda, kar je tajni in zavezujoči cilj našega novodobnega viteštva. Program elitnega gibanja je doseganje ustvarjalne skrivnosti, kateri je slovenska kri sveta, podedovana prvine le-te so nas v teku stoletij izoblikovali v veneški, karantanski in slovenski narod, ki je bratski in soroden z tevtonskim, najprej plemenu in potem narodu. Ta narod pa vodi lahko le kralj (Komtur), ki je, kot nekoč idealni plemenski vodja; okrog sebe in svoje mize združeval najbolj plemenite, veličastne, etične in pogumne - skupaj z dvanajsterimi vitezi, ki jih mesijanska usoda v to svoje poslanstvo kliče.

Kralj Matjaž in dvanajst vitezov okrogle mize

V podzavesti Slovencev še vedno živi demokratičen model izbora karantanskih knezov, pa tudi veličastvo in moč pokneženih celjskih grofov izrazito zaznamuje narodov zgodovinski spomin. Sijaj in moč »celjskih zlatih zvezd« narekuje (neomajno voljo dinastije) smer drugim nebesnim telesom (usodi). »Narod, ki ima v svojem grbu zvezde, je prav, da po njih tudi sega« . Kako znano in mitično se to sliši. Religijska vpetost viteškega reda zagotavlja konsenz slovenskega naroda, saj red, v okviru svojega poslanstva, prevzema tradicionalne verske naloge in jih združuje s viteško karizmo in nalogami, ta izrazito upravno-politično orientacija daje smisel ter trdnost nekemu svetu, saj teh vrednot in prvin ta narod nima oziroma jih je zaradi polpretekle in trenutne komunistične vladavine izgubil. Velik pomen se mora dajati obrednim viteškim ceremonijami (zastave, prapori), z vsem pridihom svetosti. Nošnja in izstavitev zastav oziroma praporjev reda je višek skrivnostnosti in presežnosti viteškega obredja. Struktura in organizacija je identična in prevzeta od starejših vojaško-verskih redov, kot so templjarji in nemški (tevtonski) vitezi. To je obnovljeni Viteški red jurjevcev, kot moderna verzija vitezov z belimi ogrinjali in črnimi oz. rdečimi križi. Rekrutacija, organizacija in obredje morajo biti strogi in neizprosni; vredni svojih davnih srednjeveških prednikov. Komplicirana in mistično uvajalna ceremonija, naj bi spominjala na svečano dejanje podelitve viteške časti. Kandidat mora dokazati svojo iskreno pripravljenost za vstop v red. Vsak kandidat mora prestati versko ukrojeno preizkusno dobo, preden je lahko sprejet v red. Ob te je treba poudariti važnost obrednih insignij (emblem organizacije, hierarhični prstani in bodala).

Novodobni Viteški red Svetega Jurija je nazivna troedina idejna - celo ideološka sinteza križniške redovne skupnosti; to je tevtonsko-veneške in karniolske viteške karizme; ki ima za cilj širjenje Kongregacije in plemenitih viteških vrednot v domovini. Člani tega novodobnega viteškega reda se zavedajo, da so nasledili »božjo modrost« v zgodovinskem zaporedju (skrivnih) združenj ali bratovščin, ki jih je Viteški križniški (tevtonsko - nemški viteški) red in Viteški Red sv. Jurija ustanavljal tudi v naši domovini (vsaj od 15. stoletja dalje). Zgodovinska povezava (kontinuiteta) pa sega vse od karniolcev do templjarskih vitezov. Slovenski nacionalni moment močno zaznamuje venetska linija, ki izvira pri Etruščanih, ti pa so se preselili iz Male Azije in so torej imeli direktno zvezo z Aštarot. Na slovenskem ozemlju so torej živeli tudi Kelti (skupaj z Iliri), ki so se mešali z Veneti, to je neposrednimi (direktnimi) predniki Slovencev. Viteški red vodi generalni guverner komturije (Komtur), pomagajo pa mu generalni vikar, generalni komisar in generalni intendant, ki so veliki mojstri tajnega kapitlja, ki načeluje Kongregaciji Svetega Jurija. Red ima tudi svoje osebno duhovno in idejno geslo, kije običajno osebno geslo aktualnega Komturja oz. Velikega mojstra: »In hoc signo vinces!« ali »AVE MARIA GRACIA PLENA«, ki izpričuje njihovo borbeno in plemenito naravnanost za dosego skupnih ciljev. V tajni kapitelj Reda, ki je kurija Kongregacije in najvišji tajni organ komturije in križevniškega viteškega reda Svetega Jurija, se napreduje na predlog in povabilo mojstrov viteškega reda po predhodno uspešno opravljeni vajeniški dobi. Viteški red je samostojen red, ki deluje po programu kapitlja.

• Dehio-Handbuch. Die Kunstdenkmäler Österreichs. Kärnten, 2. Auflage, Anton Schroll, Dunaj 1981, str. 397 - 408.
• Wilhelm Deuer: Hauptpfarrkirche St. Salvator und Allerheiligen in Millstatt. Christliche Kunststätten Österreichs 274, Verlag St. Peter, Solnograd 1996.
• Matthias Meierbrugger: Die Geschichte von Millstatt, Marktgemeinde Millstatt im Verlag Ferd. Kleinmayr, Celovec 1964; erw. Neuauflage: Carinthia Verlag, Celovec 1989, str. 93 - 133.
• Maria Mairold: Die Millstätter Bibliothek, v: Geschichtsverein für Kärnten, Carinthia 170, Celovec 1980, str. 87 – 106.
• Erika Weinzierl - Fischer: Geschichte des Benediktinerklosters Millstatt in Kärnten. Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie, Band 33. Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, Celovec 1951
• Roman Freiherr v. Proházka: Österreichisches Ordenshandbuch, izdal Graf Klenau OHG, München 1974
• Peter F. Wallnöfer: Der S.M.H. Ritter-Orden vom heiligen Georg in Kärnten im 20. Jhdt., iztis iz Carinthia I, Celovec 2005

Znameniti postni prt v Milštatu. Izdelavo je leta 1593 naročil upravitelj Janez Kobenzl, izdelal pa ga je slikar Osvald Kreusl iz Št. Vida. Prt izobesijo v postnem času, pred Veliko nočjo.

Današnji križ Viteškega Reda sv. Jurija na Koroškem, ki ima svoj sedež v Rimu. Krona na njem se nanaša na naziv “kronani vitezi”, ki ga je njegovim članom podeli cesar Maksimilijan I.

Uradni obredni meč (kopija v opatijskem muzeju v Milštatu), ki ga je imel Johann Siebenhirter, prvi veliki mojstra Reda sv. Jurija. Na njem je napis „AVE MARIA GRACIA PLENA“.

Križec Viteškega Reda sv. Jurija s Koroške (Karantanije) danes. Red ima naziv:  Sovrano Militare Ospitaliero Ordine di San Giorgio in Carinzia.

Knjiga o Viteškem Redu sv. Jurija s Koroške, izšla v Rimu 1975, napisal Luciano Pelliccioni di Poli, strani 327 (30 €)