Slovenci sedaj imamo svojo državo, ki pa mora biti odraz vrednot vsem nam svete domovine! Stanje narodovega duha izpričujejo dovolj nazorno otožne slovenske narodne pesmi, saj se je v narodov spomin zapisala ostra bolečina ob izgubi države svojih prednikov - Karantancev. Svoje kneze so umeščali na način, da so celo ZDA to demokratično dejanje priznavale kot zgled evropske zgodovinske demokratične dediščine.

S svojim prispevkom in delom želi Kongregacija Svetega Jurija slovenskemu narodu vnovič približati nacionalno ovrednoteno, pošteno in objektivno izpričano zgodovino. Želi nadaljevati in ohranjati dediščino, ki ji je zaupana na osnovi kongregacijskih vrednot in vrednot slehernega njenega člana. Cilj je prebuditi v slovenskem narodu plemeniti rojalistični in domoljubni svetovni nazor, ki se odraža v odločenosti za svobodo in vero Slovencev.

Člani Kongregacije Svetega Juriia se povezujejo v enovito organizacijo rojalistično in domoljubno čutečih državljanov Slovenije - v aristokratsko in promenentno kulturno, družbeno iniciativno, akademsko, obrtno, delavsko in kmečko elito ter druge skupine državljanov, ki so bile do sedaj v naši družbi zapostavljene: duhovna, vojaška, upravna, športna in akademsko intelektualna ter domoljubno nacionalno zavedna elita. Kot določena skupina plemenite civilne družbe z krščanskim, rojalističnim in domoljubnim družbenim naukom; mora Kongregacija potencialnim intelektualcem in somišljenikom posredovati nauke naše častitljive viteške in kulturno zgodovinsko dediščine, ki jo je Viteški križniški in Templjarski red zapustil na Slovenskem. Viteška komturska kontinuiteta se je nadaljevala vse do nastopa Napoleonovih Ilirskih provinc, ko je Ljubljana bila prvič evropsko središče in Slovenija ozemeljsko celovita.

Kongregacijski razcvet Križank

Leta 1456, po smrti kneza Ulrika II., zadnjega Celjana so vso njihovo posest po kratki vojni z vojskovodjem celjske vdove Katarine, Janom Vitovcem, znova pridobili Habsburžani. Vladarska družina Habsburžanov je postopno združevala vzhodnoalpske dežele in z njimi skoraj vse slovensko ozemlje pod enotno oblastjo. Cesarju pri njegovih načrtih je zvesto stal ob strani in mu bil v pomoč Nemški viteški red s svojimi vitezi. Čas, ki je nastopil po nemirnih Napoleonovih vojnah, je bil za Nemški viteški red čas ponovnega razcveta. V Avstriji, kjer so red vzeli v zaščito Habsburžani in eden njihovih nadvojvod je postal veliki mojster. Nemški viteški red je bil 1834 po odloku avstrijskega cesarja Franca I. zopet vzpostavljen v avstrijskih cesarskih državah. V Avstriji, kjer so red vzeli v zaščito Habsburžani in eden njihovih nadvojvod je postal veliki mojster, vse do konca prve svetovne vojne. Nemški viteški red je bil 1834 po odloku avstrijskega cesarja Franca I. zopet vzpostavljen v avstrijskih cesarskih državah. »Križanke! Bil je v vaši sredi že papež, bil je sedaj njegov zastopnik. Ostalo bo to v nepozabni zgodovini zavedno zapisano. Mi stanovalci v Križankah se pa veselimo, da je to zapisano tudi v večni knjigi dobrih del, za izvrševanje katerih je Križniški red pred vsem poslan.« Zgornja izjava, iz poslanice p. Leona Božiča v juliju 1935, ko je papeški legat Nj. Eminenca kardinal dr. Avgust Hlond, za časa II. evharističnega kongresa nastanjen v Križankah, izraža stanje duha, ki je vel v Križankah v njenih najveličastnejših trenutkih. Kardinal Hlond je bil v Križankah tudi drugič v juliju 1939, ko je bil v Ljubljani 6. mednarodni kongres Kristusa Kralja. V 19. in prvi polovici 20. stoletja so križniki v Ljubljani ustanovili in vodili številne karitativne in vzgojne ustanove. Ob koncu 19. stoletja so v ljubljanski komendi, na pobudo velikega mojstra nadvojvoda Evgena, ustanovili »duhovski konvent«, zato se je tudi močno poživilo redovno življenje in s tem karitativno delovanje reda. V novo ustanovljenem je bil leta 1897 tudi dijaški konvikt (vzgojni, duhovni in izobraževalni dom), kjer naj bi se revni dijaki brezplačno pripravljali na poklic. Iz njihovih vrst je izšlo veliko duhovniških poklicev, pa tudi mož, ki so se vpisal s svojim delom v kulturno zgodovino slovenskega naroda, kot je denimo pisatelj Fran Levstik. Vrsta kongregacij in novodobnih gibanj je imela svoj sedež v ljubljanskih Križankah, ki tako postanejo prostor prvih oblik organiziranega družbeno – političnega življenja vernih Slovenk in Slovencev, zlasti mladih. Te javne združbe predstavljajo novi sociološki trend, odgovor na nove potrebe in želje bližajočih se družbenih sprememb, saj so mlade bogoslovce in gojence vzpodbujali »za javna vprašanja in novodobna gibanja«. Na en način kongregacija odraža nove socialne tendence in je nov organiziran odziv na čas, ki upošteva človek, njegov nov položaj v svetu in ga v družbo tudi učinkovito umešča, po drugi strani pa ta črpa iz srednjeveške plemenite tradicije, saj ohranja vse prvine organizacije še iz viteških časov. V Križankah so delovala številna verska društva in kongregacije: Moška in mladeniška (mladinska) Marijina družba, Dekliška Marijina družba, Dijaška kongregacija »Brezmadežne« za srednješolce: maior in minor (starejša skupina in mlajša skupina), stolna dijaška kongregacija »Morska zvezda«, deški Marijin vrtec, Stolna Vincencijeva konferenca. Te bratovščine so bile »prva organizirana civilna družba« na Slovenskem. Ponavadi jim je ustanovitelj tudi prepustil oziroma dodelil določen bonificij, posest (volilo) ali ustanovo, iz katerega se je bratovščina financirala in živela. Zato ni naključje, da so bile bratovščine dobro organizirane; z jasnimi pravili in cilje. Bile pa so tudi dokaj premožne ustanove. Tako denimo je 1444. leta ustanovljena bratovščina Rešnjega telesa; znana po tem, da ji je plemstvo podarjalo veliko posest, poleg cerkvenim ustanovam, ves čas obstoja; tudi po času, ko je deželni knez določil, naj raje meščani cerkvi za večno luč in bratovščini; zapišejo določeno vsoto denarja od dediščin. Nekdanji prior in komtur Križniškega reda p. Valerijan Učak leta 1936 poroča, da je na centralnem arhivu na Dunaju odkril pomenljiv dokument, ki izpričuje, »da nam je že 5. septembra 1685 papež Inocenc XI. potrdil bratovščino ‘Jezusa in Marije od Zmage’, katere poglavar je bil vselej veliki mojster Križniškega red.« Najznamenitejša je bila dijaška kongregacija, ki jo leta 1910 v okviru Nemškega viteškega reda ustanovil katehet dr. Jerše. Dijaška kongregacija je imela svoje igrišče in telovadišče na Mirju, v javnosti pa so se pojavljali s značilnimi prapori. Člani kongregacije so se redno zbirali na sestankih, izdajali svoj list in si uredili kongregacijsko knjižnico. Imenik ob petletnici, leta 1915, poroča o 32 članih in kandidatih. Po letu 1919 zaradi sprememb po prvi svetovni vojni, Nemški viteški red ni mogel več voditi kongregacije, ki se je morala preseliti k jezuitom. Leta 1928 pa je kongregacija popolnoma prenehala z delom. Jezuiti so namreč vodili že več drugih dijaških kongregacij, zato ni kazalo posebej voditi te, ki je štela le malo članov. Člani križniške dijaške kongregacije so prestopili k drugim kongregacijam, tako da je njihova obstajala le še formalno. Prof. dr. Jerše je naprosil dijaškega prefekta v Križankah, naj prevzame vodstvo kongregacije. Novi voditelj je to storil in tako je leta 1929 kongregacija spet prišla v Križanke. Razširila je svoj delokrog. V njej so se pričeli zbirati dijaki ne glede na to, kateri šoli so pripadali. Leto kasneje je že 70 članov in ravno toliko kandidatov slovesno praznovalo 20-letnico kongregacijskega gibanja, ki ima svoje korenino v 15. in 16. stoletju, ko je Nemški viteški red začel na Slovenskem ustanavljati prve bratovščine. Ob tej priliki so dobili tudi svoj prapor. Posebej se je karitativno delo reda razvilo v 20. stoletju, do 2. svetovne vojne. Križevniška cerkev je slovela tudi kot svetišče, kjer so se radi zbirali akademiki in politiki svoje dobe. Križanke same so imele sloves kulturnega zbirališča »ljubljanske smetane«. Oživela ni samo viteška dvorana Križank, pač pa je bila pod vplivom »kulturnega križniškega primata« celotna Ljubljana. Križanke so postale karitativni in kulturni center s številnimi koncerti, predavanji, konferencami, kulturnimi večeri in nastopi ter viteškimi slovesnostmi in prireditvami. V Križankah je bila v tridesetih letih 20. stoletja nameščena tudi ljubljanska Vincencijeva konferenca Sv. Nikolaja za stolno župnijo. Člani te konference so opravili veliko obiskov pri revnih in bolnih, dajali mesečne podpore, preprečevali nasilne izselitve revnih družin, pomagali revnim dijakom, darovali revnim ljudem obleko, hrano in pohištvo, krili stroške pogrebov, omogočili nekatera potovanja in letovanja socialno šibkejših ljudi, zlasti mladih in vršili bolniško strežbo na domu. V letu 1931 so člani Vincencijeve konference denimo naredili kar 1051 obiskov pri revnih in pomoči potrebnim. Preskrbeli so tudi službe brezposelnim in vršili strežbo na domu. V Križankah je deloval tudi vrtec in uprava časopisa »Kraljestvo Božje«. Leta 1936 je društvo »Dobrodelnost« zgradilo moderen zavod na Kersnikovi ulici v Ljubljani za vzgojo vajencev t.i. »vajeniški dom«. Vzgojno vodstvo je bilo izročeno Križniškemu redu, gospodinjstvo pa križniškim sestram. Leta 1939 je bilo v njem 120 vajencev, fantov iz različnih socialnih razmer, največ pa iz revnih kmečkih in delavskih družin.

Oživitev kongregacijskega gibanja

Leta 1456, po smrti kneza Ulrika II., zadnjega Celjana so vso njihovo posest po kratki vojni z vojskovodjem celjske vdove Katarine, Janom Vitovcem, znova pridobili Habsburžani. Vladarska družina Habsburžanov je postopno združevala vzhodnoalpske dežele in z njimi skoraj vse slovensko ozemlje pod enotno oblastjo. Cesarju pri njegovih načrtih je zvesto stal ob strani in mu bil v pomoč Nemški viteški red s svojimi vitezi. Od velike posesti in premoženja, ki ga je imel Nemški viteški red še iz času Avstro-Ogrske države, je red po zlomu Habsburškega cesarstva v Jugoslaviji ohranil samo župnijske nadarbine do največ 10 hektarjev. Medtem, ko red danes v Avstriji in Nemčiji razvija bogato karitativno dejavnost s pomočjo svojih »familiarov« (Familiareninstitut), se je pri nas njegova aktivnost omejila zgolj na pastoralno dejavnost. V okviru »ustanove familiarjev« je Križniški red 10.10.1958 v Kölnu za častnega viteza reda postavil Dr. Konrada Adenauerja, takratnega nemškega zveznega kanclerja in simbol evropskega državnika, ki velja tudi za očeta moderne Evrope. Vrhovno vodstvo reda je v svoje vrste pritegnilo vrsto pomembnih oseb iz civilne in Cerkvene sfere: kardinala Joachima Meisnerja; Franza Jožefa II., kneza Lichtensteinskega; Bavarskega vojvoda Maksimiljana; Otta in Karla Habsburškega ter še vrsto drugih. S temi vplivnimi povezavami si je red v tujini zagotovil promenenco, ugled in razvoj. V Sloveniji pa žal ni bilo tako. Demokratične spremembe, ki jih je doživela Slovenija soočena s številnimi problemi na gospodarskem, družbenem in političnim področju so zadele tudi Cerkev na Slovenskem in zdi se, da so bili ravni križniki najmanj pripravljeni na nove izzive časa. Možnost, da se red z novim vodstvom in smelim razvojnim programom aktivneje vključi v življenje družbe, je vodilo do nujnega spoznanja, da se nanovo razmisli o vprašanju in statusu križniških tretjerednikov, in da se vnovič organizira aktivna križniški civilna družba in laiki. Celo več, Križniški red v Sloveniji je bil ob demokratičnih spremembah, postavljen pred dilemo o svoji nadaljnji perspektivi in obstoju. Križniški red se je moral čez noč odločiti za vrsto projektov in aktivnosti: pričeti z odgovornim in pravičnim prizadevanjem za ureditev povojni storjenih mu krivic in izpeljati denacionalizacijski postopek v svoj prid; začrtati nadaljnji razvoj in prihodnost križniških občestev in zavodov, oživitev župnijskega življenja. Vse to pa obvezno terja od reda ustrezno upoštevanje laikov in tudi njihovo aktivno vključevanje v delo. Kakšna laična organizacijo je torej najbolj potrebna križnikom? Nedvomno taka, ki ima primerne kadre, smelo razvojno strategijo in duhovni potencial ter črpa iz bogate redovne dediščine. Pri oblikovanju krovne križniške tretjeredne organizacije je bilo najprej treba iti k virom; pogledati v križniško tradicijo pretekle in polpretekle zgodovine, le tak je pravilen odgovor na pobudo križniških vernikov in prijateljev. Križniki so že v preteklosti vodili družbeno angažirano kongregacijsko dejavnost na Slovenskem, ki se ni bistveno razlikoval od drugih podobnih organizacij križniških laikov v drugih balijah Nemškega viteškega reda širem cesarstva. Seveda je treba upoštevati krajevne posebnosti, a temeljno poslanstvo teh bratovščin ostaja nespremenjeno. Križniki so velike upe polagali ravno na mlade, ki so jih v svojih konviktih vzgajali in izobraževali ter duhovno pripravljali na prihodnost. Zato je iz teh vrst mladih izhajalo tudi veliko duhovnih poklicev. Slovenske razmere so specifične in nekoliko drugačne od razmer pri sosednih narodih, nekdanje in današnje zopet skupne širše domovine. Nato je bilo treba pogledati čez našo nacionalno mejo ter pozorno pretehtati in oceniti razmere pri križniških sobratih v tujini, saj je Križniški red internacionalen. Pokazala se je možnost večjega sodelovanja in solidarnosti med križniškimi provincami. Integracije so cilj in vrednote vsake napredne družbe in organizacije, je dejstvo s katerim se že soočamo in v bližnji prihodnosti pa bo in mora biti Slovenija in Cerkev v teh integracijah lahko zelo pomemben subjekt in so garant razvoja in napredka. Red bo torej treba v kratkem popeljati iz osamelega stanja duha in apatije, ki še živo odraža strahove iz težkih povojnih časov. Pobuda mladih, da se križniška civilna družba uradno zopet obnovi in organizira v krovno križniško laično organizacijo, je bila jasno izpostavljena v letu 2003. Rezultat prizadevanj in pripravljenost novega priorja Križniškega reda, da se tudi v Sloveniji obnovijo tretjeredniki Križniškega reda, ki so lahko tudi novo upanje te redovne skupnosti na Slovenskem, je pripeljalo do ustanovitve Kongregacije Svetega Jurija, ki v svojih vrstah združujejo zlasti mlade in vse ljudi dobre volje, sotrudnice in sotrudnike – prijatelje Križniškega reda in Križank, ki jih ni vseeno za razvoj in usodo Križniškega reda. Mladi ustanovitelji kongregacije so si zadali nalogo, da jim je ključno poslanstvo obnoviti križniško viteško civilno družbo.

Poslanstvo Kongregacije Svetega Jurija

Dijaška kongregacija, ki jo je v Križankah vodil dr. Jerše do 1919. leta je bila strukturno in idejno dovolj zanimiva, da so jo člani Kongregacije Svetega Jurija vzeli za vzor svoji organiziranosti. Všeč pa jim je bila tudi oblika ameriškega »de Molayevega mladinskega reda«, ki obstaja v Kanses Cityju v državi Missouri. Leta 1919 ga je ustanovil Frank S. Land in nosi ime Jaquesa de Molaya, poslednjega velikega mojstra srednjeveških templjarskih vitezov, ki so ga 18. marca 1314 zaradi njegove zvestobe in integritetete do članov njegovega reda sežgali na grmadi na otoku sredi Siene, blizu katedrale Notre Dame. Danes De Molayev red obsega kakih 85 kolegijev v vseh delih ZDA, V okrožju Columbia in 12 državah v tujini. Vodi ga mednarodni vrhovni svet s sedežem v Kansas Cityju. Članstvo reda predstavljajo mladeniči med 14 in 21. letom. Tu so člani kongregacije videli določeno analogijo z usodo Nemškega viteškega reda na Slovenskem, kjer so bili komunisti tista sila, ki je umorila priorja p. Učaka, in storila vse, da bi uničila križnike in njihov red. Klub vsemu je Božja previdnost stvari obrnila na bolje. S pomočjo posvetitve uči de Molayev red sedem vrlin; te so: ljubezen (do staršev), spoštovanje (do svetih stvari), vljudnost, tovarištvo, zvestobo, čistost (misli, besed in dejanj) in ljubezen do domovine. De Molov red poskušajo dopolnjevati nauke doma, Cerkve in šole ter mlade ljudi tako bolje pripraviti na dolžnosti državljanstva, ki je njihova zakonita dediščina. Opredeljujejo se za tri svoboščine: Cerkev, šolo in državo, in menijo, da so te tri svoboščine razlog za veličino njihove dežele in trdni obstoj na svojih lastnih temeljih. Te vrednote se zdijo mladim članom Kongregacije Svetega Jurija viteške do te mere, da so jih prevzeli za svoje vodilo, in še več: njihovo aktualizacijo želijo realizirati v okviru lastne akademije, ki bi domoljubno poslanstvo, podobno, kot to učijo pripadniki vojaškega vikariata v Slovenski vojski, lažje približali širšemu krogu državljanov in ga kot projektno delo približali zlasti mladim in zainteresiranim. Akademija za poslanstvo in domoljubne vrednote in mladinski konvikt sta tista cilja, ki bosta lahko v polnosti in na najboljši možen način pripomogla k restavraciji nekdanje križniške in viteške veličine. Člani in simpatizerji Kongregacije Svetega Jurija si torej prizadevajo za domoljubne, dobrodelne in kulturno – prosvetne cilje. Kongregacija se že aktivno vključuje v križniško življenje in projekte, v delo za denacionalizacijo in obnovo. Že na začetku je bil cilj prvih članov, ki so pričeli z vnovično oživitvijo Kongregacije Svetega Jurija – obnova, to je restavracija križniške in nekdanje viteške veličine, ki jo je red užival na Slovenskem. Predpogoj je seveda, da jim država Slovenija vrne odvzeto premoženje in posesti, ko ga je »revolucionarna oblast« po vojni zaplenila (zlasti Križanke). Člani Kongregacije so se zato organizirali v »akcijski odbor«, kot gibanje »za osvoboditev Križank in vrnitev k prvotnemu poslanstvu«. V tej točki programa gibanje teži k pozitivni in pravični rešitvi denacionalizacije v korist Križniškega reda, zlasti samostana in cerkve Marije Pomočnice v Križankah, kjer se dela največja škoda, skrunjenje in propadanje. Po njihovem je revolucionarna komunistična oblast leta 1949 nezakonito zaplenila Križanke priorju in deželnemu komturju p. Učaku, čeprav je bil ta le predstojnik reda in ne njihov lastnik, kot so mu ti očitali. Nedopustno je, da se sedanji uporabniki štejejo za lastnike. Kongregacija Sv. Jurija, si poleg aktivnega centra v Ljubljani, želi imeti še dva svoja krajevna odbora: v Beli krajini in v Prlekiji, to je na področju križniških občestev. Temeljni cilj, ki ga ima kongregacija, je v obnovitvi nekdanje viteške veličine; ohranjanje in spodbujanje rojalistične, viteške, domoljubne, kulturne in prosvetne dejavnosti ter prizadevanje za vrnitev, obnovo in usposobitev cerkve Marije Pomočnice in Križank v Ljubljani. Člani želijo dejavno prispevati k kulturni, duhovni, gospodarski, karitativni, turistični, športni in izobraževalni povezanosti. Kongregacija Svetega Jurija želi, da se ljubljanske Križanke čim prej vrnejo nazaj naravnim lastnikom in namenijo svojemu poslanstvu, ki je v nadaljevanju plemenitega viteškega redovnega izročila, predvsem pa upa, da se bo na tem mestu vnovič oživilo svetišče Marije Pomočnice, ki bo mladinskemu konviktu - ustrezen duhovni dom, številnim romarjem in Ljubljančanom pa pobožni prostor priporočil ljubezni Matere njenega edinega Sina.