DUHOVNOST

KONGREGACIJSKA DUHOVNOST

Nebeški Oče, od kar si mu vdihnil življenje, človeka nikjer ne zapustiš. Da bi se tvoje navzočnosti še bolj zavedali, si mu že od davnine naročil, naj te časti in kliče Tvoje ime na posvečenih krajih.

Tako si za tak kraj izbral tudi svetišče v Ljubljanskih Križankah. Dolgih sedemsto let so te Ljubljančani, vitezi in romarji od blizu in daleč v njem častili z bogoslužjem in se pobožno priporočali ljubezni Matere Tvojega edinega Sina. Ti pa si po njenih priprošnjah iz Križank na verno slovensko ljudstvo razlival milost za milostjo.

Toda prišel je čas trpljenja in človeška oholost se ni ustavila pred tem, da bi križanske Matere in celo Tebe ne izgnala s svetega kraja, le tega pa napolnila z oskrumbo in sramoto.

Poslušaj torej sedaj, dobri Oče, goreče molitve tvojega ljudstva in Tebi zveste bratovščine »Kongregacije Svetega Jurija«. Daj, da bi te mogli v cerkvi Marije Pomočnice v Križankah znova častiti, kot je to počelo toliko rodov naših prednikov. Obišči to oskrunjeno svetišče s svojo milostjo in vse, ki se bomo v njem zbirali, obišči vsakega izmed nas kjerkoli se nahaja v svetu in te s svojim delom posvečuje, po mogočni priprošnji naše Matere in Kraljice, ki nam sama zagotavlja, da bo na tem kraju in med plemenitim slovenskim narodom vekomaj navzoča. Po Kristusu našem Gospodu.

Zdrava Marija. Slava Očetu.
- SV. MARIJA, POMOČ KRISTJANOV, PROSI ZA NAS!
- SV. JURIJ, VITEZ ZA VERO IN VITEŠKE VREDNOTE TER ZAŠČITNIK NAŠE BRATOVŠČINE, VODI NAS!
- SV. NADANGELA MIHAEL IN GABRIJEL, VARUJTA NAS!

DUHOVNA VZPODBUDA

Učil je človeka, naj bo dober, naj spoštuje sočloveka. Odrešenik Jezus Kristus je kazal človeku pot iz brezna zla. Iz brezna poželenja, nizkih strasti, sovraštva, pohlepa… Njegova govorica je bila prilagojena jeziku tistega časa, prav tako govorica apostolov. In še vedno je tista beseda, ki lahko vsakega nagovoril, le prepustiti se moramo njeni Besedi.

Kristus je s svojim življenjem in smrtjo simbolno pokazal človeku pot v višjo zavest, v zveličanje. Ta pot vodi skozi trpljenje, skozi zavračanje skušnjav, slepil, skozi iskanje Boga v samem človeku. To je pot skromnosti, sočutja z drugimi živimi bitji, pomoči lačnim in trpečim, poštenosti do samega sebe in do drugih - to je pot iskanja boljšega človeka, boljšega sveta, sveta, ki bi bil ukrojen po božji, s tem pa tudi pristni človeški postavi, saj je človek IMAGO DEI - Božja podoba.

Kristusov nauk je danes še aktualen, morda bolj kot kdaj koli. Tudi danes nam lahko seže do srca iskrena molitev, predanost dobremu in iskanje božje resnice. Kristusova učenja pa so večna in nam kažejo pot v večnost.

NJEGOVA BESEDA Te bo okrepila in Ti dala novih moči. Spoznal boš, da je Nekdo, ki Te vedno razume, ki hodi s Teboj skozi življenje in Ti je pripravljen pomagati.

TO JE BOG…

…ko Si potreben osvežitve; ko Si utrujen od naporov vsega dne; ko Ti nekaj manjka, pa ne veš kaj; ko blodiš v neznano; ko Si že čisto na koncu z močmi,…ali, ko Si vesel in Si želiš srečanja z Bogom in SVOJIM BLIŽNJIM - prijateljem po Njegovi besedi.

ZAUPANJE IN MOČ

Tisto, kar smo naredili samo zase, bo izginilo z nami. Tisto, kar smo storili za druge in svet, bo ostalo in postalo nesmrtno.« (Albert Pike, 33 stopnja)

Ena glavnih komponent vsake učinkovite religije je zaupanje. Vera mora biti neosvojljiva trdnjava zaupanja in mora biti sposobna, da iz zaupanja na ustvarjalen način naredi temelj svoje avtoritete. In viteški red je utemeljen na veri. Le s pomočjo elementa zaupanja lahko vera izpolnjuje svojo nalogo.

Ljudje, posamično in skupinsko, imamo nagonsko potrebo po izražanju zaupanja – potrebo, da določene vidike svojega najbolj notranjega življenja delimo z nekom ali nečim drugim. Na osebnem področju poklanjamo svoje zaupanje družini, prijateljem, zakonskemu ali spolnemu partnerju, psihoanalitiku, župniki, spovedniku ali vedeževalcu. Toda potreba se širi tudi na manj osebna področja, na primer na institucije, ki smo jim odgovorni in na tak ali drugačen način vplivajo na naše življenje. Podjetja, vojske, vlade, vzgojne in verske strukture, vse to so trdnjave zaupanja. Direktor podjetja, vojaški poveljnik, poglavar države, vzgojitelj in verski vodja morajo biti sposobni prenesti zaupanje ne le na enega ali več posameznikov, temveč mnogo oseb.

Odgovornost ali avtoriteta, ki je zaupana takim osebam, je seveda različna. Politiku na primer, utegne biti zaupana avtoriteta, da odloča o usodi človeka, kadar ga pošlje v vojsko, vendar pa ni nujno, da prevzame nase breme slabe vesti.

Religija, če jo jemljemo resno, ima opraviti z širšim spektrom zaupanja kot katerakoli druga institucija, kajti njena avtoriteta ne zajema le socialne in kulturne sfere, temveč tudi naše notranje življenje: našo slabo vest, naša skrivna hrepenenja in motive, našo negotovost, naše globoko skrite bojazni in, na koncu, našo potrebo po smislu. Za razliko od političnega vodje lahko duhovnik ali župnik pomaga s katarzo priznanja greha, najsi bo v podobi obrednega zakramenta kot v katoliški cerkvi, ali v manj formalnem okviru drugih religij.

Proces zaupanja ni pasiven proces. To je proces zaupanja: ena stran nekaj da, druga nekaj sprejme. Med zaupanjem in močjo obstaja neka notranja, nujna povezava. Tisti trenutek, ko ga nekomu podarimo, doživi zaupanje neke vrste kemično spremembo: v prejemnikovi posesti se spremeni v moč! Kadar neki osebi zaupamo, ji priznamo določeno stopnjo moči. Že če dvajset ljudi pokloni zaupanje istemu posamezniku, je njegova moč večja. Kaj šele če gre to število v sto, tisoč, milijon itd. te transakcije med zaupanje in močjo ni mogoče spregledati (politiki, verski dostojanstveniki, državniki, diktatorji, vojaški poveljniki).

Temeljno vprašanje je usmerjeno k temu, kaj prejemnik zaupanja naredi z močjo, ki mu je bila podarjena. Jo uporabi za to, da bi s svoje strani koristil tistim, ki so mu jo podelili? V primeru Gandija ali Marina Lutra Kinga, je bilo zaupanje, potem ko se je spremenilo v moč, uporabljeno popolnoma drugače, kakor v Stalinovem primeru.

Sodobno iskanje smisla je ob enem iskanje prejemnika, ki bi bil vreden posebno velikega zaupanja. Stanje današnje organizirane religije je vedno bolj nemočno, ker se je zaupanje do nje zmanjšalo, medtem ko si zdravniki, psihiatri, politiki in razni drugi prejemniki zaupanja lastijo vedno večji delež. Zato, če organizirana ali institucionalizirana religija ne nudi nobenega življenjskega smisla – tudi ni sposobna vzbuditi zaupanja in postaja vedno bolj nemočna.

Svojo institucijo je treba ponuditi kot okop, zaščito, pribežališče, trdnjavo varnosti. Takšne metode združevanja so bila že skozi vsa stoletja preizkušena in zanesljiva.

Temeljno vprašanje modernega človeka je še vedno uspeh, vsi pa imamo za cilj: biti srečni. Torej smo vsi na nek način, ki si želimo sreče in uspeha; posedovati nivo božanskega in si oprijeti »okultna znanja«, da si bomo usodo »programirali« da nam bo naklonjena, in kot pravimo, »da nam bodo zvezde ali bogovi naklonjeni«. Torej se oprijemamo različnih okultnih sredstev, da dosežemo zastavljeni cilj. To pa je lahko že najrazličnejši spekter od osebne retorične sposobnosti, celo na meji demagogije, kot najuspešnejše metode za manipuliranje množic, do drugih vrst uveljavitve moči in pritiska! Na vsaka način pa je manipulacija tisto orožje, ki gre z roko v roki z objektivizacijo (torej nam je cilj živi in posedovani objekt). S tem pa pridemo že do hipnoze, spiritualizma in celo magije. Človek se poskuša postaviti na mesto boga.

Politiki pogosto apelirajo na razum in zdravo pamet, zraven pa razsipajo z obljubami. Take obljube so specifično uglašene na pričakovanja in potrebe ljudi, zato pogosto nimajo nobenih ali malo izgledov, da bodo uresničene. Toda obljube inplicitno priznajo ta pričakovanja in potrebe. In tako priznanje dovolj pogosto zadošča. Obljube ni nujno držati; še več, na splošno se akceptira, da bo verjetno prelomljena, zato se praviloma nikomur ni treba zagovarjati.

Predpogoj monarhije pa sta kontinuiteta in trajanje. Ne enega ne drugega, z današnjimi očmi gledano, ni mogoče vzpostaviti s pomočjo štiri - ali v najboljšem primeru, osemletnega mandata. Temelj kraljevine je dinastično načelo, ki preživi in simbolično premaga čas. S svojo sposobnostjo, da tako rekoč nevtralizira čas, izpolnjuje dinastija enako funkcijo kot na primer Cerkev. Dinastija predstavlja trajne vrednote in zavest cilja ter vrednote, ki jih po naslednjih volitvah ni mogoče spremeniti ali celo postaviti na glavo.

Splošno znano je, da je moderna politika močno odvisna od medijev. V praksi to pomeni, da stoji ali pade glede na to, kako jih zna uporabljati. V zadnjih 25. letih je postalo vedno bolj jasno, da pridobivanje zaupanja v veliki meri hodi z roko v roki z reklamo, publiciteto in odnosi z javnostjo. Politiki, politika na splošno in politični koncepti posebej, so danes predstavljeni kot uporabni predmeti. Z drugimi besedami, treba jih je prodajati. In v ta namen se spretno uporablja vse reklamne metode, med njimi številne tehnike psihološke manipulacije.

OBRED IN ZAVEST

Človek ima prirojeno nagnjenje do izkazovanja zaupanja, ima pa tudi prirojeno nagnjenje, da dvomi in s tem tudi intelekt in sposobnost za kritiko mobilnosti v službi nezaupanja. S tem poudarja svojo individualnost, občutek svoje edinstvenosti. Religija se je stoletja trudila, da bi izključila človekovo nagnjenje k dvomu, ker je tako rekoč narkotizirala intelekt. V ta namen pogosto uporablja napade na čute. Zaradi stopnjevanega učinka svetlobe, barve šumov, vonja, se zavest oddalji od vsake druge realnosti. Namenska uporaba plapolajočih sveč, kombinacije bleščečih barv, popevanja, ritmičnih učinkov in kadila služi ustvarjanju splošnega ozračja onostranstva, tako rekoč dimenzije, ločene od zemeljskega sveta, neke vrste začaranosti.

Tehnike obredja so zelo pretanjene; raziskovalci so na primer ugotovili, da se srčni utrip prilagodi sprva sinhronemu, nato pospešenemu ritmu bobnov. To sproža vzburjenje, kot je najpozneje od 60. let dalje znano mnogim pop-zvezdam.

Vse to spada k obredju. Povzročilo naj bi stanje duha, ki ga je mogoče primerjati s transom ali rahlo hipnozo. V takem stanju je posameznikova sposobnost zaznavanja ohromljena, lahko ga absorbira nekaj večjega: skupnost ali množica, ideja ali atmosfera, razglašene vrednote. Ta občutek osvoboditve od samega sebe, občutek, da nas je sprejelo drugo bitje, zelo pogosto pripelje vzburjenja, ki meji na ekstazo. V svoji psihološki dinamiki, če tudi ne nujno po vsebini, ima ta ekstaza mnogo skupnega z tako imenovanim verskim ali mističnim izkustvom. Prisotnost božjega (duhovni red) je sam višek obredja, ki ne more biti v nobenem drugem izkustvu tako močan!

Napad na intelekt in na čute lahko povzroči versko ekstazo. Na evangeličanskih srečanjih vidimo, da ljudje padajo v neke vrste zamaknjenost in začnejo govoriti v tujih jezikih, se sesedejo v solzah ali kot ob božjastnem napadu. Podobno prakso imajo ločine ali kultne skupnosti skoraj vseh religij. Značilno je bilo tudi – v bolj strukturirani, vodeni in bolj inscenirani obliki – za nûrnberške strankine dneve Tretjega rajha (podobno je na rokovskih koncertih, a tu je fenomen manj močno strukturiran, vendar mnogo bolj nepreračunljiv). Verska ekstaza je pojav, ki nastopi že z vsakim ritmičnim petjem (Sieg Heil, Jezus saves, All you need is love, Kdor ne skače ni Sloven’c, hej, hej, hej). Stanje duha, ki sledi temu, je stanje poroznosti, stanje, ki brez kakršnega koli kritičnega intelektualnega preverjanja asimilira podatke in proizvaja čustvene reakcije. To je zelo dinamičen primer zaupanja, v takem stanju duha pride do aktivnega podarjanja in sprejemanja zaupanja.

Takšno spremembo zavesti si je postavil za cilj že šaman v primitivni družbi in čim uspešnejši je bil, tem višje so ga častili. V kasnejših kulturah so imeli enak cilj duhovniki vseh religij in ga imajo še danes. Nekateri ideologi in demagogi ravnajo tako. Tudi vojska. Znanje tujega jezika je eden izmed pogojev, conditio sine qua non za sprejem v skrivno bratovščino.

POMEN SIMBOLOV IN MITOV

»Nikoli se ne bom drznil reči, da poznam resnico. Nihče se ne more sam povzpeti do resnice: le od kamna do kamna, ob pomaganju vseh, v milijonih pokoljenj od praočeta Adama pa do današnjih dni raste hram, ki naj postane vredno bivališče velikega boga.« (Lev Nikolajevič Tolstoj, Vojna in mir)

To resnico vsa ljudstva iščejo v zaupanju do presežnega. Katoliška cerkev ga imenuje Bog, Izraelci njegovega imena niso izgovarjali, za muslimane je to Mohamed, za prostozidarje pa Veliki graditelj vseh svetov.

Vse organizacije, ki jih poznamo uporabljajo določene tehnike za vzbujanje zaupanja in zadovoljevanje potrebe po smislu. Te tehnike so stare, kot rituali sami, a so mnogo bolj subtilne. Ne le verske in politične institucije, celo prostozidarji - uporabljajo simbole na način, kot bi dejal Jung, s katerimi je mogoče aktivirati in manipulirati arhetipe.

Arhetipi in arhetipski vzorci so dobro znani in jih dandanes jemljemo kot samoumevne. Mednje spadajo dogodki kot je rojstvo, puberteta, prva spolna izkušnja, smrt, vojne travme, ciklus letnih časov, pa tudi bolj abstraktni pojmi; bojazen in želja, hrepenenje po duhovnem domu in seveda iskanje smisla!

Jezik je proizvod intelekta in racionalnosti, medtem, ko arhetipi in arhetipski vzorci niso omejeni na intelekt in racionalnost. Zato jih je mogoče izraziti na najbolj direkten način, s pomočjo simbolov; simbol se ne obrača zgolj na intelekt, temveč vzbudi resonanco v globljih plasteh psihe – v tem, kar psihologi imenujejo nezavedno. Zaradi tega so bili simboli vedno kar najbolj pomembni, ne le za duhovnika in verskega poglavarja, temveč tudi za umetnika, še posebno, če je prevzel duhovniško funkcijo.

Imamo več skupin simbolov. Vsak človek ima tudi svoje osebne simbole – podobe, ki jih povezujejo s svojim individualnim in intimnim izkustvom (talisman, kamen, spomin na ljubljeno osebo, športni pokal itd.). Poleg tega obstajajo tudi splošni kulturni in nacionalni simboli (beloglavi jezerski orel za ZDA). Tudi ljudje lahko postanejo kolektivni simboli (Ivana Orleanska za Francijo, kralj Arthur v Angliji).

Moderni potujoči vitez ne sedi več na konju, temveč v avtomobilu, toda osnovni vzorec njegovih aktivnosti je enak kot pred stoletji. Človek je uničil meje in gozdove preteklosti ter na mesto tega sredi svoje civilizacije ustvaril nove. Toda za kulisami vsake dobe se skriva nekaj brezčasnega: arhetipski simbol ali podoba, ki se skozi stoletja vedno znova poraja.

Simboli lahki delujejo posamič ali v povezavi z drugimi. Pri verskih obredih pogosto uporabljamo več simbolov, ki delujejo skupaj in sprožajo sveženj učinkov. Kadar so simboli združeni v enotno pripoved ali zgodbo, postanejo mit. Človek si mitov ni izmislil enostavno za zabavo ali razvedrilo, razložili naj bi neko stanje stvari, prikazali realnost. Za ljudstva Starega veka – Babilonce, Egipčane, Kelte in Tevtone – je bil mit identičen z religijo in je zaobjemal vse, kar danes imenujemo naravoslovje, psihologija, filozofija, zgodovina, torej celotni spekter človekovega znanja.

Prostozidarji se sklicujejo na glavnega graditelja Salomonovega hrama v Jeruzalemu v desetem stoletju pred Kristusom. O gradnji tega templja govori Druga kroniška knjiga: »Tempelj je gradilo sto triintrideset tisoč sto deset ljudi. Izmed njih je bilo sedemdeset tisoč nosačev, šestdeset tisoč kamnosekov v gorovju in tri tisoč sto nadzornikov, da bi delavce priganjali k delu. Tirski kralj Hiram je poslal modrega in veščega moža Hirama Abifa, sina ene Danovih hčerk in očeta Tirca. Ta je znal delati v zlatu, srebru, bronu, železu. Kamnu, lesu, v rdečem in višnjevem škrlatu, tančici in kermesinu. Znal je izrezovati vsakovrstne rezbarije in izvrševati kakršnokoli umetnino, ki so mu jo naložili, hkrati s svojimi umetniki in umetniki mojega gospoda, tvojega očeta Davida.«

Prostozidarji pravijo, da so nekega dne trije delavci zahtevali od Hirama Abifa povečanje plače, kakršno so imeli mojstri, čeprav so bili sami še pomočniki ter zahtevali od njega, naj jim odkrije skrivnost svojega znanja. Hiram jih je zavrnil in oni so ga ubili. Ko je Salomon zvedel, da je Hiram izginil, je ukazal, naj ga poiščejo. Hiramo truplo so našli zahvaljujoč akacijevi vejici, ki je rasla iz zemlje.

Graditev Salomonovega templja je prototip razvoja in združevanja človeštva, sam Hiram je simbol graditelja, ki je imel znanje in moč, domišljijo in smisel za lepoto ter vrhunsko modrost. Njegova žrtev je prostozidarski simbol in opozorilo, da je skrivnost nedotakljiva, da se samo s potrpežljivim, požrtvovalnim delom pride do spoznanja. Trije njihovo morilci simbolizirajo tri pomanjkljivosti, ki ne sodijo v prostozidarstvo: nevednost, pohlep in zaslepljenost.

Zgodovina nas kar hitro popelje v čas križarskih vojn in graditeljev katedral, kakršne so v Chartresu, Amiensu ali Strasbourgu. V senci teh cerkvenih zvonikov, v vrtoglavih višinah, »čim bliže Bogu« so se med gradnjo srečevali in povezovali verniki in neplemiči, templjarji in kmetje ter kamnoseki, ki so verjeli v Boga in obvladali enkratno obrt. Takratni zidarji, klesarji, kamnoseki in gradbeni mojstri niso poznali meja, njihovo delo je bilo koristno, zato so ga hitro »internacionalizirali.« Celo rimski papeži (Bonifacij IV., Nikolaj III. in Benedikt XII.) so jim priznali samoupravni status, jih razbremenili davkov in lokalnih obveznosti ter jim zagotovili svobodno gibanje iz ene dežele v drugo. Da bi se med seboj prepoznali so organizirali bratstva – med seboj so se klicali bratje – sestavljena iz učencev, pomočnikov in mojstrov. Razumljivo je, da niso mogli vsi postati mojstri, niso vsi napredovali v znanju potrebnem za graditev kamnitih zgradb – samo najboljše so sprejeli medse, sposobne ljudi na dobrem glasu.